Anu Kahuna je neločljivo povezana z ohranjanjem in varovanjem naravne in kulturne dediščine, saj je predsednica Odbora za varstvo kulturne dediščine Biosfernega območja Kras in porečje Reke v Parku Škocjanske jame in hkrati tudi ambasadorka tega biosfernega območja. V Zavodu Dobra pot deluje kot prostovoljna strokovna sodelavka za kulturno dediščino in članica sveta zavoda. Poklicno se v nevladnem sektorju ukvarja z organizacijo prostovoljskega dela in medgeneracijsko solidarnostjo. V družbi se načelno in odgovorno zavzema za vrednote kulturne dediščine, še posebej jih rada prenaša na mladi rod.

Anu, kako te spremlja kulturna dediščina v življenju?

Zame je kulturna dediščina bogastvo človeštva, planeta Zemlje. Spremlja me na vsakem koraku in je neločljivo povezana z mojim življenjem.

Že dolgo si aktivna pri ohranjanju kulturne dediščine. Kdaj se je ta zgodba začela in kje si aktivna danes?

Ta zgodba se je začela takrat, ko sem se začela jaz. Moj najzgodnejši spomin na dediščino je zagotovo ljudsko petje oz. pesništvo. Pri nas doma se je pelo. Pestrost življenjskih izkušenj, preizkusov in pridobljenih znanj je nato gradila sestavljanko moje ljubezni do dediščine. Sva usodno povezani.

Na področju varstva kulturne dediščine sem trenutno aktivna v Zavodu Dobra pot. Prav tako sem aktivna kot predsednica Odbora za varstvo kulturne dediščine Biosfernega območja Kras in porečja Reke ter kot Ambasadorka Biosfernega območja.

Velikokrat sem aktivna tudi kot državljanka, ki ji je mar za dediščino in najdem sama pot, kako na določeno zadevo, če nič drugega, vsaj opozoriti.

Kako je tvoje delovanje na področju kulturne dediščine povezano z Zavodom Dobra pot?

V Zavodu Dobra pot sem prostovoljka in to delo opravljam z največjim veseljem. Sem članica sveta zavoda vse od ustanovitve, pomagam pri strateških odločitvah glede razvoja organizacije, prispevam ideje za nove projekte in izobražujem nove prostovoljce, dokler niso ti seznanjeni s procesi dela, tako da postanejo pri delu samostojni, da se projekt v nadaljevanju uteče in postane trajen, ter da seveda obrodi sadove na področju varstva kulturne dediščine. Prav tako sodelujem na poletnih taborih za otroke »sKULtiviraj se«, kjer poskušam mlade navdušiti nad kulturno dediščino. Sem tudi del konzorcija Podeželje prihodnosti, ki ga z namenom razvoja podeželja sestavljata Zavod Dobra pot in Zavod Sopotniki.

Na katerih področjih družbe je kulturna dediščina najbolj zanemarjena?

Kot ljubiteljica kulturne dediščine zelo težko izpostavim zgolj eno področje. Morda bi na to bolje odgovoril strokovnjak.

Rekla bi tako: kulturna dediščina slovenskega naroda je zapostavljena na vseh področjih v državi, zatorej tudi nima mesta, ki ji priprada. Slovenski narod je bil utemeljen na kulturi. Tako premalo se zavedamo, kako veliko bogastvo je to, kako velika čast je to za naš narod in kako velika zgodba je to.

Menim, da je kulturna dediščina premalo aktualizirana. Premalo se jo razume kot nekaj, kar zagotavlja nadaljni razvoj, premalo se zavedamo, da so v dediščini korenine, iz katerih rastemo naprej, in da je to edina možnost, da sploh kam pridemo.

Kaj je najbolj pomembno za kulturno dediščino, da ponovno zaživi v izvornem okolju?

Kulturna dediščina je živa, toliko kot jo naredimo živo ljudje. Brez ljudi, brez tega, da je kulturna dediščina del naših življenj, bo dediščina izumrla, izumrl bo spomin. Imamo institucije, imamo resorno ministrstvo, imamo zavode, ampak resnično bo dediščina živela iz in zaradi ljudi. Ljudje smo tisti, ki ji dajemo pomen, vrednost, jo obravnavamo kot vrednoto in zatorej varujemo za sebe in za vse, ki pridejo za nami.

Brez ljudi je grublja na kraški gmajni samo kup kamenja. Iz ljudi in zaradi ljudi pa se lahko utemelji njen izvor, pomen, vrednost, pripoveduje se lahko zgodbe o tem, kako je kraški človek obdelal skoraj vsak kvadratni meter zemlje in je tako Kras spremenil v kulturno krajino suhih zidov. Koliko teras imamo v Brkinih! Ta pokrajina ni bila terasasta v svojem izvoru. Terasasto so jo naredili naši predniki. Kleni posamezniki, ki so se bojevali za preživetje na tej prekrasni zemlji. Ustvarili so kulturno krajino, ki je naša kulturna dediščina.

Samo mi – ljudje – samo mi smo tisti, ki lahko poskrbimo za to, da bo dediščina živela in ostala tukaj kot spomin, in da bo odpirala vrata za dobro pot naprej za prihodnje rodove.

Kaj je tisto, kar pritegne mlade, da se začnejo ukvarjati s kulturno dediščino?

Pred nekaj leti, ko je padel svetovni spomenik Palmyra pod krutostjo in brezobzirnostjo vojaških merjenj moči, sem občutila v srcu tako, kot če bi mi nekdo zbombardiral lastno hišo. Kaj vse je bila Palmyra nekoč, kaj vse bi bila danes in kaj vse bi pomenila za jutri, če bi še stala. Dejstvo je, da ne stoji več, vendarle pa je v tej svoji nesrečnosti pridobila neko presežno zgodbo, ki opozarja, kaj človeštvo izgubi z vsako porušeno ali pozabljeno enoto kulturne dediščine.

Tako pričnem pripoved o kulturni dedščini tudi z mladimi. Da dediščino aktualiziram ter jo pripeljem s svetovne ravni v domače okolje – do lastne družine in nato do posameznika. Od Palmyre pa vse do zaročnega prstana praprababice, ki potuje v družini iz roda v rod in jo bo v roke prejelo, ob pravem času, tudi mlado dekle.

Mlade pritegne vzgled človeka, ki mu je mar za dediščino in jih s svojo ljubeznijo in navdušenjem nad kulturno dediščino navdihne za to, da dediščino sprejmejo v svoje življenje kot vrednoto, za katero se je vredno boriti in jo varovati. Zelo dobro je to, da zna ta človek kulturno dediščino aktualizirati – da jo zna predstaviti v pomenu sodobnosti in prihodnosti. Dediščina ne sme biti ujeta zgolj v preteklost. Dediščina v svojem pravem pomenu v resnici odpira vrata naprej.

Katere so presežne vrednote dediščine, ki vplivajo na posameznike in družbo samo?

Zame je toliko zgodb presežnosti dediščine, da bi lahko za to porabila prostor za knjigo. Bom izpostavila zgolj nekaj vidikov.

Ko pogledam naš planet z vidika kulturne dediščine, vidim pestrost in zanimivost, vidim bogastvo in genialnost človeka. Vidim in poslušam nebroj zgodb, ki so včasih zapisane, spet drugič ujete v zidove spomenikov, barv risb in slik, šeg in navad, folklore in tako naprej. Stoži se mi kdaj, da nisem rojena v tistih časih, ko se je ustvarjalo tako zelo velika dela, ki so vlivala upanje v smiselnost obstoja človeštva.

Kakšno dediščino živimo danes? Kaj ustvarjamo danes za jutri? Veliko bi se lahko naučili iz preteklosti, če bi se le hoteli. Postajamo planet smeti. Smeti na vsakem koraku. Smeti v medosebnih odnosih, v vedenju, odnosu do sebe, v komunikaciji, v politiki. Smeti v oceanih, v vaseh – ob kontejnerjih, ker se nekomu ni zljubilo ločevati oz. se je naredil neumnega. Smeti povsod. Kje je tu kultura, ki je gradila Palmyro, Stonehenge, ki je izumljala nekaj, kar je bilo za več rodov, ne samo in zgolj za lasten interes? Ko prebiram kakšna stara pisma prijatelja prijatelju, ljubezni ljubezni, kako zelo kulturna je bila včasih že samo komunikacija! Kam gremo? Kam gremo kot človeštvo?

Kulturna dediščina v vsej svoji pestri in zanimivi pripovedi govori tudi o tem, da smo si narodi po eni strani tako zelo podobni, po drugi strani pa tako zelo ljubeče različni. Če bi narodi vzgajali svoje otroke v tem, da bi se vsak zavedal vrednosti svoje kulture, ki je temelj identitete naroda in bi jih učili, da je prav toliko kot je npr. vredna naša folklora, vredna tudi folklora drugega naroda, bi vzgajali generacije, ki bi znale sprejemati različnost, ki bi hotele biti strpne in spoštljive, ki bi znale sprejemati, ki bi iz različnosti in podobnosti gradile novo pot za človeštvo. Gradile bi neko novo dobo bratstva in sestrstva narodov oz. kultur. Konec bi bilo merjenj moči, kateri narod je pomembnejši, vrednejši, katera vera je nadvera, kateri bog je edini bog, katera legenda je nadlegenda. V zavedanju vrednosti lastne kulture, bi se rodilo zavedanje o vrednosti in pomenu drugih kultur. Zavladal bi mir. Kulturna dediščina nas uči kulturnega sobivanja na tem svetu in odpira pot naprej v miroljuben planet, na katerem bomo živeli drug z drugim v spoštovanju in zavedanju, da smo med seboj povezani, da smo narodi eno človeštvo, in da je edina pot naprej, skupna pot.