Človeška ribica je ravno v pravšnji meri skrivnostna, neznana, da navdihuje raziskovalce po vsem svetu in ena od primarnih vrst, ki potrebuje popolno zaščito.

Pestrost osebkov je značilna za vse vrste. Tako kot se ločijo ljudje med sabo, se ločijo tudi pripadniki drugih vrst, le da to različnost organizmov ali osebkov, ki pripadajo isti vrsti, ljudje na oko težko prepoznamo. To sposobnost razvijemo šele po dolgem času, ki smo ga preživeli v stiku s temi vrstami in razvili naša čutila za prepoznavanje različnih znakov, kot so oglašanje, hoja, izgled in seveda obnašanje, na primer snežne sove lahko prepoznamo po različnih vzorcih na peresih kril, tudi plod znanstveno raziskovalnega dela desetletij. Zebre se ločijo med sabo po progastem vzorcu črno-belega kožuha, mi Evropejci bi jih težko prepoznali med sabo, kar pa ni nobena težava za domorodne etnične skupine, ki živijo z njimi v savani. Najmanj se lahko približamo in najmanj vemo o živalskih in rastlinskih vrstah, ki živijo v človeku nedosegljivih, ekstremnih okoljih, kot so na primer podzemne vode, kjer kraljuje človeška ribica. Pozna jo skoraj vsak prebivalec Slovenije, videl pa jo je v naravnem okolju le redkokdo, spada med repate dvoživke, v družino močerilov in je največja jamska žival na svetu. Pri nas živijo v kraškem svetu dve podvrsti: bela človeška ribica (Proteus anguinus anguinus) in črna človeška ribica (Proteus anguinus parkelj), najbližji sorodnik Necturus živi v Združenih državah. Odkar so se kontinenti ločili, živijo vsak na svoji celini, ostalih predstavnikov ne poznamo.

Človeške ribice so bile nekoč površinske živali in so naredile svojo lastno evolucijsko pot. V času, ko ni bilo še ptic, so se odcepile od ostalih dvoživk in se zaradi klimatskih sprememb in plenilcev umaknile v jame, kjer so se začele prilagajati na novo okolje. Od takrat stalno živijo v vodi pod zemljo. To kar niso več potrebovale, so izgubile, kar pa je služilo preživetju, so okrepile. Izgubile so vid, vendar sta očesi še opazni, znano je, da tekom rasti leča izgine in oko postane nefunkcionalno. Kljub temu so raziskave zgradbe očesa pokazale, da so v očesu še prisotni vidni pigmenti in oko še ohranja vsaj delček svetlobne občutljivosti. Plen zaznavajo po vibracijah, po vonju in s sluhom. Notranje uho jim pomaga razločiti šumenje vode od ostalih zvočnih valovanj, tako da lahko zaznajo morebitno bližanje slabega vremena in nenaden dvig vode, ki jih odnese na površje, kjer so ogrožene.

Pogosta pri repatih dvoživkah je neotenija – ličinke se ne preobrazijo v odraslo žival, vse življenje ohranijo znake ličinke. Ena večjih krivic, ki se je zgodila v zgodovini človeške ribice je ta, da je naravoslovec Scopoli poslal botaniku in zoologu Linnéju risbo človeške ribice za razvrstitev, a mu je ta odgovoril, naj mu pošlje odraslo žival, saj je poslana žival ličinka. Pri človeški ribici to pomeni, da je čisto taka kot en paglavec, ima zunanje škrge, ima repno plavut, ima kožo, ki ni poroženela, diha na škrge. Preživi lahko tudi v vodi, ki nima nič kisika, takrat goljufa in diha s pljuči, lahko gre na površino in zajame zrak. V starejših zapisih zasledimo zgodbo, da je nek ribič ujel 5 štirinožnih rib, belih kot sneg. Ko jih je jemal iz mreže, so menda kričale in cvilile, to je bil verjetno samo zrak, ki uide iz pljuč, kadar človeška ribica vdihne, ko ima polna pljuča.

Ekstremne prilagoditve, ki jih najdemo samo pri človeški ribici, so prilagoditve na omejeno hrano. Stradanje v jamskem okolju je nekaj običajnega, dejansko tudi oblikuje in zaznamuje ta habitat, zato ima človeška ribica upočasnjen metabolizem in hkrati sposobnost večletnega stradanja, zagotovo zdrži več kot 5 let brez hrane. Atraktivnost takega metabolizma je v tem, da ko strada, ne zaide v anoreksijo, ne porablja mišične mase, ko pa se preobjeda, se ne redi. In tukaj smo zašli na področje, ko si človeštvo prizadeva uporabiti  genom človeške ribice za zdravje ljudi. Zelo prilagojen prevzem in shranjevanje hranil, upočasnjen metabolizem so verjetno eno od ozadij te izrazito dolgožive vrste. Človeška ribica živi toliko časa kot človek, morda celo več, dokumentirani so osebki z 80 in več leti in pri 80. so imele mladiče. Zdravo staranje je druga atraktivna lastnost človeške ribice, ki je pritegnila znanstvenike. Še posebej veliko si obeta regenerativna medicina, saj imajo repate dvoživke tudi sposobnost popolne regeneracije, kar pomeni, da si lahko žival okončino ali kakšne druge dele organov poškoduje ali odtrga, vendar si bo naredila nove, s hrustancem, živci, mišicami in kostmi vred. In taka je tudi človeška ribica, žival presežkov.

V projektu raziskovanja genoma človeške ribice je združenih veliko slovenskih in tujih raziskovalcev, ki bodo poskušali prebrati ta genski zapis in dobiti odgovore na mnoga vprašanja, tudi v korist človeške ribice. Genetski material, kot dokaz številčnosti vrste, bo omogočil lažje sledenje populacijam in lažje bo določiti ohranitvene strategije, čeravno vemo že zdaj, da je človeška ribica kot endemit Dinarskega gorstva prisotna od Soče do Črne Gore, pa četudi je ne vidimo. Res je, da bomo v tem projektu izvedeli veliko o dvoživkah, a nekje v ozadju ostaja ob zastavljenem vprašanju grenak priokus: Ali bi se lotili tako obsežnega projekta tudi, če bi hoteli bolje zaščititi človeško ribico in njen življenjski prostor?

Človeška ribica opozarja človeka tudi v ekološkem smislu, kot glavni plenilec je v svojem okolju na vrhu prehranjevalne lestvice in glede na dolgoživost se v njej kopičijo vse snovi po prehranjevalni verigi navzgor. Tega se je dobro zavedati, saj si ljudje kot glavni plenilci planeta delimo isto usodo s človeško ribico, tudi mi kopičimo v sebi vsa onesnažila okolja.

In zakaj je človeška ribica tako zelo naša, zakaj je postala simbol narodne kulturne dediščine in neokrnjene narave? Ker je nekaj edinstvenega, skrivnostnega, ekstremnega in nepojasnjenega. Dokler imamo človeško ribico v vodi, vemo, da je ta voda dokaj čista in da se je v njej razvilo veliko vrst. Če imate v morju belega morskega psa, potem je prehranjevalna veriga vzdržna, za jamske sisteme velja enako, saj je tam človeška ribica krovna vrsta, prikazujemo jo kot zaščitnico življenja v podzemnih vodah, v svetovnem merilu pa je postala simbol varovanja podzemnih okolij.

Stanje človeške ribice do sedaj v naravi ni bilo tako rožnato kot njena koža. V času, ko so zmaji bruhali skozi zemeljska žrela, je veljala za prikazen zmajevega mladiča, na prelomu 19. stol. je v voščeni obliki dosegla vsa žarišča zoološke vede in večjih muzejev v Evropi. Za obiskovalce Postojnske jame je bila dolgo časa naprodaj pred jamo, za državnike je postala priljubljeno protokolarno darilo. Pripotovala je vse do Japonske, kjer glede na dolgoživost verjetno uživa še danes lepo starost. Zaradi vedno večjega onesnaževanja voda, je bila prvič zavarovana 1951, zatem so sledila tudi mednarodna zavarovanja. Pred dobrimi tridesetimi leti je z odkritjem črnega močerila v Beli krajini dobila tudi svojega sovrstnika, ki je ohranil več vida in pigmenta ter ga je mogoče opazovati v naravnem okolju ob izviru Jelševnik, v opazovalnem šotoru nad bruhalnikom.

Čeprav imamo vrsto, ki se razprostira vse do Albanije, je bilo največ lokalitet človeške ribice, več kot 250, najdenih prav v Sloveniji, zato dovolimo Proteusu ali proteju, da ostane še naprej simbol trdega raziskovalnega dela, lepote spoznanj in požrtvovalne ljubezni do narave. Človeška ribica je ravno v pravšnji meri skrivnostna, neznana, da navdihuje znanstvenike, raziskovalce po vsem svetu in ena od primarnih vrst, ki potrebuje popolno zaščito.

 Sitka Tepeh, zagovornica narave