Ljubezen do svojih korenin je Nado Kerševan, zbirateljico in zapisovalko folklornih pripovedi, popeljala po vaseh severno-zahodnih Brkinov, Vremske doline z okolico in širše vse od Bržanije preko Krasa do roba Vipavske doline. Z občutkom za narečni govor je zbrala pravljice, bajčne, vražljive, strašljive, šaljive povedke, legende in anekdote, o katerih se le redko sliši in ki bogatijo zapuščino slovenske jezikovne, etnološke kulturne dediščine, hkrati pa krepijo kulturno identiteto prav vsake vasi posebej.

Pozdravljena ga. Nada Kerševan, hvala, ker ste se odzvali povabilu na intervju. Odraščali ste v Brkinih, kako se spominjate otroštva?

Imela sem lepo otroštvo, ni bilo obilja, nobenih posebnih želja, starši niso bili zaposleni v tovarni ali kje drugje, živeli smo na kmetiji. Delali smo skupaj in to je dalo človeku pogon in zadovoljstvo. Biti ljubljen in svoboden nama je z bratom zadostovalo. Čeprav nisem imela lepih oblekic, jih nisem pogrešala, to pogrešaš potem, ko greš v svet, ko se začne razlikovanje, tekmovanje…

Kaj vas je napeljalo k temu, da ste začeli zbirati in zapisovati pripovedi iz Brkinov in povodja Reke?

Te stvari so me od nekdaj zanimale, priložnost pa je prišla, ko sem bila povabljena k sodelovanju pri zbirki Glasovi. Dr. Stanonik Marija si je zamislila projekt, da bi po celi Sloveniji beležili narečja. Že sami pravimo: »Vsaka vas ima svoj glas,« kar je skoraj res. To je veliko bogastvo, ki se ga človek niti ne zaveda.  Opazila sem, da drugje nimajo take zapuščine o folklornih pripovedih, zato sem z veseljem pristopila k temu projektu in nastala je prva knjiga z naslovom Düša na bicikli. Pri izdaji knjige sem sodelovala z Marijo Krebelj, s katero sva združili zbrano gradivo. Pred par leti sem izdala še drugo knjigo narečnih pripovedi, ki nosi naslov Vəkuli riti u garžet.

Kakšnega človeka skrivajo Brkini?

Skrbnega, delovnega, potrpežljivega, skromnega in lahko bi rekla malo »zakompleksanega«. Brkine in Brkince so imeli vedno za nazadnjaške, vsaj dokler nismo dobili ceste, ki nas je povezala s Krasom. Potem smo se vozili v šolo v Divačo, leto za letom smo pridobivali na samozavesti. Ljudje so (smo) si našli službe in se odselili, vendar se vedno radi vračamo nazaj, nekateri zelo zelo radi. Zase in mojo družino lahko rečem, da živimo dvojno življenje, malo tukaj v vasi (Potok) Podgrad pri Vremah, malo v Kopru.

Vaše pripovedi so zapisane v narečni govorici pripovedovalcev. Na kaj ste morali biti zelo pozorni pri zapisovanju?

Za to »imam uho« in nisem imela težav z zapisovanjem. Treba je natančno poslušati, da slišiš polglasnike, različne izgovorjave črke č, na primer kot čj ali ć. Ta glas je prisoten nekje do Lokve, Kraševci ga ne poznajo več. Treba je bilo paziti na izgovorjavo, na sintakso in takoj zapisati. Fonetičnega zapisa me je naučila Marija Krebelj in njena pravila sva uporabili tudi v knjigi. Za bralce je tak zapis težaven, mogoče to ni bilo najboljše, ker so se mučili in trudili pri branju. Pravzaprav je bila to prva brkinska knjiga, zapisana v brkinskem narečju. Dr. Stanonik je rekla, da je kot sveto pismo za Brkine. Zapisovanja sem se pri tem delu res dobro naučila, na koncu knjige je še slovarček narečnih besed in posneli smo zgoščenko, da se sliši tudi živi govor v našem narečju, za to smo se zelo potrudili. V drugi knjigi sem uporabila drugačen zapis, ker sem se želela bolj približati bralcu, ostali so samo polglasniki in mehki č (ć).

Koliko narečij ste odkrili pri svojem delu?

Definirali smo jih v brkinsko in kraško, v drugi knjigi pa še pridih notranjskega, vipavskega, čiškega  in istrskega narečja.

Katere šege so se v Brkinih še ohranile?

Šege so se umaknile v kot, se malo skrile, največ jih je še prisotnih v vraževerju. Vraževerje me zelo zanima, recimo, če ti črn maček ali zajec prekriža pot, to prinaša nesrečo. Če, ko greš od doma, najprej srečaš žensko, greš lahko kar nazaj, ker ne boš tisti dan nič pametnega »opravil«. Verjeli so, da se bo voz prekucnil, če bodo na poti na polje srečali žensko, da sovino skovikanje in pasji tulež kličeta smrt, da nasmejani mrlič kliče še enega mrliča itn.

To so zelo zanimive, skrivnostne stvari. Od navad se je v Brkinih ohranilo opasilo, v mnogih krajih se še obuja in je prisotno. Mi smo rekli opasilo ali shod, v Istri rečejo šagra, drugje rečejo žegnanje. Še zdaj se spomnim, kako je moj oče šel vabit na opasilo sorodnike na Artviže, na Vareje in v bližnje vasi. Takrat ni bilo telefonov, zato jih je šel osebno povabit in so prišli. Starejše ženske in moški ter otroci so prišli na kosilo in k maši, mladina pa je prišla popoldne plesat »v prvega«. Po hišah smo stregli sorodnikom in prišlekom s potico, pinco in pršutom. Bilo je lepo in veselo.

Katere  šege pa so se spremenile ali izginile?

Recimo, če si šel čez kakšne smeti, si moral trikrat pljuniti, da ne bi staknil kakšne bolezni ali začel šepati. Izgovarjati je bilo treba: »Pfej te buodi, tistu meni neč ne škuodi!« Tudi »zavarok« oz. zagovorov se ne dela več, saj tudi živega ognja ni pri vsaki hiši, da bi obred opravili z ogljem in vodo.

Zbrane pripovedi so zakladnica podatkov za različne družbene vede. Zakaj vam je dediščina Brkinov tako pomembna?

Jaz sem zaljubljena v moje Brkine, vse, kar slišim dobrega, si hitro zapomnim, in če je vredno zapisati, tudi zapišem. Slabe stvari hitro pozabim. Nočem, da bi bili Brkini negativno ožigosani.

Kaj vas je v pripovedih najbolj prevzelo?

Prevzel me je odziv ljudi, ko sem hodila naokrog. Na začetku niso vedeli, koga imajo pred sabo in so bili skeptični. Moj domači pristop je bil pozitiven in je odpiral vrata, da so se besede začele zlivati iz ljudi na moj papir. Skoraj povsod smo postali prijatelji. Brkinci so dobri ljudje, kamorkoli si prišel, so ti kaj ponudili. Spomnim se, da je tudi moja mama vsakemu, ki je prišel, od poštarja do klošarja, ponudila prigrizek, kadar res ni imela hrane, pa samo »štampel« slivovke. In to je ostalo v meni, taka sem tudi jaz. Brkinci nasploh so radodarni in malo skrivnostni.

Kateri liki, motivi so vam všeč in katere zgodbe so vas presenetile?

Najbolj mi je ostalo v srcu vedenje grofa Petazzia, ki smo ga imeli tukaj zgoraj, v Podgradu pri Vremah. Grad se je imenoval Schwarzenegg (Črni kot).  Ko se dotaknem zgodb o njemu, me vsakikrat prizadene početje grofa, ki si je jemal pravico spanja z vsako nevesto na njeno poročno noč, da so bili skoraj vsi prvorojenci njegovi in da so morale mlade matere dojiti njegove pse itn. Ker je bilo v Podgradu tudi deželno sodišče za območje od Devina do Pivke, je bil znan po smrtnih obsodbah, katere so izvajali njegovi rablji v dolini reke Reke. To je bilo res kruto! Prav nič rada ne govorim o njem. Preprosti, brkinski ljudje so mi pri srcu. Vsak človek je unikaten in njihove pripovedi so zanimive, saj nudijo vpogled v življenje naših prednikov iz bližnje in daljne preteklosti.

Katera pripoved vam je najljubša in zakaj?

To bi težko rekla, saj je vsaka posebej lepa.

Kaj pravite, je bilo življenje nekdaj bolj zanimivo kot danes?

Meni se zdi, da je danes preveč zanimivo, da se preveč obremenjujemo, da je prehiter tempo. Včasih so imeli ljudje mir, mirne živce, imeli so čas za pogovor in za druženje. V vsaki vasi je bila hiša, kjer so se vaščani zbirali, topli ljudje – topla hiša. Tam so se družili ob večerih, posebno pozimi, tam je bilo kot v kakšni majhni delavnici. Vsak je počel, kar je najraje počel, ženske so predle volno, pletle, kvačkale, moški so popravljali orodje, pletli košare, tam se je govorilo in pripovedovalo. Za otroke je bilo zelo zanimivo, prava paša za oči in ušesa. Zame so bila ta druženja lepša od pravljice. Všeč so mi bile tudi strašljive zgodbe, teh je bilo mogoče malo preveč, mene je bilo zmeraj strah. Današnji otroci se ničesar ne bojijo, mi pa smo bili vsi preplašeni. Zvečer si nismo upali ven, tudi na stranišče »na štrbunk« ne, če te ni mama pospremila do praga. To sem si zelo zapomnila.

Kako Slovenci dojemamo narečja – so nam v ponos ali prej v zadrego?

Bila so nam v zadrego, zdaj pa so nam že v ponos. Zdaj imamo drugačen odnos do tega, obstaja že čez 50 knjig iz zbirke Glasovi in ni več daleč do konca projekta. Niti predstavljamo si ne, kakšno bogastvo se zbira oziroma se je že zbralo za našo majhno in lepo državico.

Narečje je živo in se ohranja, dokler se govori. Kako živa so danes narečja med mladimi?

Danes med mladimi narečja niso preveč živa, na vasi pri »nonotih« še kaj »poberejo«, v mestih pa so samo še sledi narečij.

Ali poznate kakšen neljubi pripetljaj, do katerega je prišlo zaradi narečja – nerazumevanja narečja?

Poznam eno čisto kratko zgodbo. Dva fanta sta šla k birmi in pri birmi dobiš vedno kakšno darilo. Eden je vprašal: »Kaj si pa ti dobil za birmo od botra?« Drugi mu odgovori: »O, pouno sem dobil.« »Pouno« pomeni polno, drugi fant pa je razumel, da je dobil ponev. In je bilo res smešno, neverjetno, da bi boter dal svojemu birmancu za darilo ponev.

Kako se danes spodbuja raba narečij?

Zbirka Glasovi je velika spodbuda v zelo širokem smislu. Po celi Sloveniji smo se morali vsi skupaj potruditi, da smo šli nazaj do prednikov in iz koreninic zbrali tisto, kar se je še dalo zbrati. Vsako leto je manj starih ljudi, narečja vedno bolj vodenijo. Danes človek pride v mesto in mora postati sodoben, s tem  se narečja izgubljajo. Zadnji vlak so ti zapisi, ki bodo nekega dne še veliko bolj dragoceni kot so danes.

Kaj je v zgodbah, da ljudje (že od nekdaj) ne moremo brez njih?

V vsaki zgodbi je nauk, pa naj bo opisana ali nesreča ali karkoli. Zgodba ima ozadje, ki privlači. Zgodbe ostanejo in narečje ostane tudi, če se preseliš »čez lužo«. Tisti, ki so se odselili, so do konca življenja govorili v narečju in bolj zavedni so naučili materinega jezika tudi svoje potomce. Še danes, ko pridejo k nam, govorijo pristno narečje, kot so ga govorili predniki, nam se zdi že malo nenavadno, a je naše narečje, mi smo ga le nekoliko popačili in ponaredili.

Za konec nam povejte kaj po brkinsko oziroma »brćinsko« ?

Dәnәs buomo sćuhali njoće z dәmaće muoće. (Danes bomo skuhali njoke iz domače moke.)