Življenje rakov v naših vodotokih se je v zadnjih sto letih tako spremenilo, da so skoraj izginili. Če ne bi bilo zgodb o raku Dolgokraku, bi nanje niti ne pomislili več.

Narava zmeraj preseneča, to je nek drug ritem življenja, ki upošteva in posluša vse. Ritem, ki je drugačen od našega in ki ga v naših življenjih pogrešamo.

Samo, če imate psa, je vsak dan drugačen, če imate vrt, je vsak dan drugačen, če ne morete ven in gledate skozi okno, je vsak dan drugačen.

Če preživite dan v naravi, se zgodi tisoč čudežev, rešite sto problemov in se vrnete prerojeni domov, s sabo pa prinesete vse dogodivščine, ki ste jih tam doživeli, npr. ko nenadoma prileze izpod listja močerad, gozdni vremenar, ki vam že s hojo navkreber ali navzdol pove kakšno bo vreme. Ko se odpravi v hrib, bo deževalo, ko leze v grapo, se obeta sonce.

In če opaziš raka v potoku, je občutek tak, kot da bi videl izumrlo vrsto, ki je ponovno oživela. In takrat se zamisliš, glej ga, pa mu je uspelo, in če je njemu, bo še nam. Najbolj srečen pa postaneš, ko ugotoviš, da raki še niso šli rakom žvižgat.

Tisti, ki živijo ob vodah, vedo povedati, da so imeli nekoč rakarji veliko dela. Ob Kolpi jih je obiskal tudi Valvasor in ponesel v svet zgodbo, kako so nekoč rakarji žvižgali rakom: »Najprej privežejo ob palico glisto, jo potopijo v vodo in držijo pred račjo luknjo. Nato žvižgajo posebno melodijo in vabijo raka iz luknje. Z drugo palico, ki je na koncu razcepljena, primejo raka in ga potegnejo iz vode. Raki so na pravo žvižganje radi prihajali iz luknje, žvižgač jih je nalovil v istem času 100, a brez žvižganja niti 6.«

Življenje rakov v naših vodotokih se je v zadnjih sto letih tako spremenilo, da so skoraj izginili. Če ne bi bilo zgodb in pravljic npr. o raku Dolgokraku iz podzemlja, pa morda zvezdnega znamenja, in prigod zaradi katerih pordečimo kakor kuhan rak ter pripovedi starejših ljudi o njihovi številčnosti, bi nanje niti ne pomislili več. 

Kaj se je zgodilo, da so nekoč z raki prepolni potoki ostali skoraj prazni? Zgodilo se je nekaj nepričakovanega. Ko smo v vodo spustili tujerodno severnoameriško vrsto rakov, ki je prinesla s sabo tudi smrtonosno glivo (Aphanomyces astaci), se je ta gliva razširila najprej po Donavi dolvodno, k nam je prišla po Savi in Dravi gorvodno. Naši avtohtoni sladkovodni raki niso bili odporni proti tej glivi in skoraj celotna populacija je poginila zaradi "račje kuge" v nekaj tednih. Ohranili so se samo raki v izoliranih vodah in v manjših pritokih rek. A raki se ne dajo, spomladi, ko nam je zagodla epidemija, nas je razveselila novica, da so šolarji iz vasi Topolc ob zgornjem toku Reke, ponovno opazili potočne rake v enem izmed pritokov.

Raki nosijo v svojih genih zapise več sto milijonov let razvoja Zemlje. Potočni raki niso nobena izjema. V Sloveniji najdemo v naravi tri vrste sladkovodnih domorodnih rakov, jelševca, koščaka in koščenca. Skrivajo se med koreninami v senci obrežnih dreves, svoja prebivališča ali račine pa si kopljejo v ilovnatem bregu. Na Primorskem je prisoten koščenec, ki preživi sušna obdobja v vlažnih luknjah med kamni. Svoj oklep raki večkrat menjajo, ko ga odvržejo je pod njim že nov oklep, ki je mehak. Takrat jim rečemo mehkuže in  da ne postanejo lahek plen drugim živalim, se do trdnosti novega plašča najraje skrivajo v luknjah. Ob mraku se odpravijo po hrano. So vsejedi, čez noč lahko oberejo tudi kakšno ribo. Koščenec je rak deseterokrak, s klešči oz. škarjami se brani pred plenilci in ščipa, reže, stiska vse užitno, z drugim parom nosi v usta, ostali trije pari pa služijo za hojo. Oči ima na gibljivih pecljih, z dolgima tipalkama na glavi tipa, z manjšima voha. Diha s škrgami, če ohranja vlago, lahko zunaj vode preživi več dni. Ujetega raka nikoli ne vržemo v vodo, ampak ga položimo na breg, da sam spleza nazaj.

Potočni raki so v Sloveniji neposredno zavarovani preko Uredbe o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah, z Zakonom o ohranjanju narave in Zakonom o sladkovodnem ribištvu, a je varovanje odvisno predvsem od nas samih. Nekoč je rak pomenil blaginjo, danes pa, kot da si te blaginje ne želimo več. Še vedno je ogrožen zaradi onesnaževanja vode s pesticidi in gnojevko, pregradami in regulacijami vodotokov, odvzemom vode in spuščanjem tujerodnih vrst rakov v njihov življenjski prostor. V naših vodah se vedno bolj množi tudi signalni rak, tujerodna vrsta, ki prenaša račjo kugo. Očitno se iz prejšnje "račje šole" nismo veliko naučili.

Zakaj? nam morda razkrije basen A. Krilova o labodu, raku in ščuki:

Če med tovariši soglasja ni, njih delo haska ne rodi, iz truda ni uspeha, je le muka.

Nekdaj labod in rak in ščuka peljati voz se zgovore, vanj vprežejo se družno vsi trije.

Iz kože lezejo, a iz mesta voz le neče. Saj tovor zanje ni bil še tako težak,

a kaj, ko zre labod v oblak, nazaj rak rine, ščuka pa le v vodo vleče.

Kdo prav ima, kdo kriv je, ni soditi nam, le voz stoji še danes tam.(prevod: Ivan Matelič)

Sitka Tepeh, zagovornica narave