Več deset tisočletij že ljudje prenašamo iz roda v rod modrost preproste veščine ustvarjanja niti za tkanino.

Ročno predenje – znanje, ki se, vsem izzivom navkljub, ohranja med ljudmi.

Ročno predenje na pragu zatona.

Danes, ko gledamo okoli sebe, si zelo težko predstavljamo, kako zelo drugačen je bil svet pred dvesto ali tristo leti. Ko potrebujemo novo oblačilo, preprosto odidemo v trgovino ali pa kar doma iz naslonjača opravimo naročilo. Z nekaj kliki na računalniku in prihodom paketa na dom, je skrb za nova oblačila zaključena. Nakup opravimo kar doma. S tem, ko se je dostop do oblačil tako poenostavil, se je hkrati izgubila njihova vrednost. Kar je enostavno, ni vredno. Oblačila so postala potrošna roba. Če nam ne odgovarja, ga preprosto zavržemo ali oddamo v nadaljnjo uporabo nekomu drugemu.

S takim ne odnosom hkrati izgubljamo občutek, vez, ki je skrita v ozadju. Koliko časa in naporov je bilo vloženih v izdelek, ki je plod več deset tisočletnega razvoja vse do danes, se zaveda le malokdo. Vsa ta znanja, predana preko prednikov, postajajo vse bolj oddaljena in zato vse bolj tuja. Nimamo povezave z njimi, zato se nas ne dotaknejo.

Znanje, ki je več deset tisoč let prehajalo iz roda v rod.

Še ne tako dolgo nazaj v preteklosti, je bilo vse drugače. Le stoletje nazaj se je začelo zaključevati eno najdaljših obdobij ročnega znanja, ki je bilo nujno potrebno za nadaljnjo izdelavo tkanin, iz katerih so si naši predniki po naročilu ali sami izdelovali oblačila. To znanje se je prenašalo iz roda v rod. Bilo je tako samoumevno, kot je danes za nas vožnja avtomobila.

To je bila ročna spretnost sukanja niti, ki se je, po najnovejših najdbah v Franciji, izkazala za staro najmanj 50.000 let, lahko pa tudi več. Napredek znanosti, ki se je rodila ravno iz potrebe po varovanju in skrbi za hrano, je omogočil, da se naša spoznanja o izvoru in nastajanju niti za tkanje, pomikajo v vse bolj daljno preteklost.  V tem času, ko se vse tako izredno hitro spreminja, je to toliko težje sprejeti in razumeti.

Najbolj razširjena ročna veščina.

Kar pa še bolj poseže v razumevanje, je dejstvo, da je bilo ročno predenje najbolj razširjena ročna dejavnost. Zaposlovala je prav vse. Tako stare in mlade, revne in bogate, tako moške in ženske, kmete, meščane, vladarje, predli so v samostanih in na poljih, med pašo, sede ali med hojo. Predenje je bilo tako normalno, vsakdanje in vseobsežno, da so le redki prepoznali pomembnost ohranjanja znanja s tako dolgo tradicijo. Je dejanje, ki je povedlo celotno človeštvo v razvoj, ki ga živimo danes. 

Le v redkih krajih sveta še danes predejo z ročnim vretenom. Največkrat so poleg oddaljenih revnih krajev, to tudi področja, kjer zavestno vlagajo v ohranjanje tega znanja. Najpogosteje pa je to le še ljubiteljska dejavnost. V današnjem času mesto ročnega predenja vse bolj zavzema predenje s pomočjo kolovrata. In kjer je sama izdelava prediva s kolovratom mnogo hitrejša, se predenju z ročnim vretenom posveča vse manj pozornosti. Zlasti v zadnjih nekaj desetletjih je mogoče opaziti obsežen upad še nedavno aktivnega znanja. S tem pa tudi samo zanimanje zanj.

Pred sedemdesetimi leti je bilo v Brkinih in pred petdesetimi leti v Beli krajini še popolnoma samoumevno dobiti ročno predeno prejo.

Danes se, komaj kje, še zazna prenos starih predilnih veščin na novo generacijo. Uporablja se jih skorajda le še v turistične namene ali za osebno uporabo. A tudi tako narejena preja je običajno predena na kolovrat. Ročno vreteno se najpogosteje uporablja le za prikaz načina, ki je bil v uporabi nekoč. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja so tako pri nas v Brkinih še živele predice, ki so aktivno predle z ročnim vretenom, poimenovanim špičot. Z njihovim odhodom je odšlo tudi aktivno ohranjanje te starodavne tradicije, ki le tu in tam še živi z namenom, da ne zatone v pozabo.

 Z ročnim vretenom je predenje zelo dolgotrajno.

A tudi predenje s pomočjo kolovrata je zelo zamudno in ravno tako v zatonu. Za eno laneno srajco predica prede cel mesec, da pripravi dovolj niti za izdelavo tkanine. Z ročnim vretenom, kot smo ga  uporabljali v naših krajih, pa je bila priprava preje za tkanje še mnogo bolj zamudna. Zato si z lahkoto predstavljamo, da je nekoč na deželi, kdor je le mogel, poprijel za vreteno in predel.

Tudi sam pripomoček za ročno predenje je bil čisto preprost. Sestavljala sta ga ravna, na obeh koncih zašiljena, palica in utež. Utež, poimenovana vretence ali vijček, je bila narejena najpogosteje iz materialov, ki so bili najbolj pri roki. Pri nas je bila to glina. Narejene pa so bile tudi iz kamna, stekla, kosti ali keramike. Na kmetih pa so za vretenca velikokrat uporabljali kar jabolka. Oblika predenja je bila pogojena z načinom bivanja predic in predilcev. V naših krajih se je uporabljalo ročno vreteno, kar med hojo ali stoje.

Vsak trenutek je bil pomemben.

Napresti je bilo potrebno veliko prediva, zato se je predlo med hojo na poti na njivo, pri druženju ali na poti po opravkih. Vsakokrat, ko se je lahko opravljalo dvoje del hkrati, je bilo eno izmed njih zagotovo predenje niti. Predilci, ki so bili najpogosteje pastirji, pa so predli kar na pašnikih. Zato je moralo biti vse preprosto in láhko za uporabo tudi ob opravljanju drugih del, kot je hoja ali čuvanje živine na paši. Lanena ali volnena vlakna so bila povezana na preslico, ki je bila največkrat le daljša palica, zataknjena za pas. Zaradi preprostosti pa so se ohranile le preslice, ki so bile okrašene z ornamenti. Bile so namreč del obrednega običaja. Najpogosteje, ko je fant zasnubil svoje dekle, ji je podaril leseno, skrbno izrezljano preslico, v znak naklonjenosti in predanosti.

V začetku 20. stoletja kolovrat skoraj v celoti nadomesti ročna vretena.

Bogatejše družine so ročna vretena zelo hitro zamenjala s takrat dragimi in težko dostopnimi kolovrati na nožni pogon. Tudi bogate kmetije so si kaj hitro priskrbele kolovrate, s tem pa so si še utrdile položaj blagostanja. Delo predic je tako hitreje teklo in tudi nit je bila lahko tanjša, blago pa zato mehkejše.

Prvi kolovrati so bili sestavljeni le iz kolesa, ki se ga je poganjalo z roko. Prvi primeri takih kolovratov segajo že v čas šestega stoletja. Prva omemba kolovrata na ročni pogon se v Evropi pojavi leta 1298. Kolovrat, kot ga poznamo danes, se je začel uporabljati v 17. stol. in je bil najbolj prisoten na Gorenjskem, saj je bilo pri nas to najbogatejše področje. K nam, v Istro in Brkine, pa je prišel zelo pozno. Šele v začetku 20. stoletja. A takrat  je ročno predilstvo, tudi na kolovrat, že prehajalo v zaton.

Ročno predenje se vrača kot oblika sproščanja, osredotočanja in z namenom postavljanja novih vrednot.

V teh zahtevnih časih se ljudje vse bolj obračamo k starodavnim veščinam. In med njimi je tudi predenje z ročnim vretenom. Zaradi svoje preproste oblike je lahko dostopen vsakomur. Zanj ne potrebujemo prostora in lahko si ga izdelamo sami. In tako med ljudmi dobiva nov pomen. Je oblika umirjanja in osredotočanja po napornih dneh tega hitrega sveta. Na nenavaden in hkrati spodbuden način se vrača nazaj med ljudi. Ne toliko iz potrebe po oblačilu. Prinaša mir in harmonijo in nenazadnje, lahko si ustvarimo svoj lasten kos oblačila, ki nam je, zaradi samega načina dela, toliko bolj ljub. Ob tem pa se ponovno vzpostavlja vrednota ročnega predenja in z njim vrednost vsakega ročnega dela.

Največja zahvala gre ravno ljudem, ki so živeli v pomanjkanju.

Nevede, a z velikimi napori, so ohranjali veščino enega najstarejših znanj človeštva. Tako se danes mnogo lažje vračamo k temu načinu predenja. Vse bolj se ga uporablja tudi v končnih izdelkih ustvarjenih z odnosom in z zavestjo o ohranjanju kvalitetnih oblačil. Kajti znano je, da je resnično kvalitetno predivo le tisto, ki je izdelano ročno in z občutkom ob polni pozornosti in osredotočenosti predilke ali predilca med predenjem.

Žana Boltin