Poletje je čas žuželk, mrgolečih vsepovsod okrog nas. Nekatere vrste med njimi so razvile posebne oblike sobivanja, za svoje preživetje so si izbrale navezo samo določenih rastlin ali živali. Specializacija jim je v preteklosti ustrezala, a danes je ob izgubljanju habitatov in biotske pestrosti postala njihova šibka točka.

Žuželke imajo že milijon opisanih vrst, med njimi so nam najbolj znani kačji pastirji, murni, kobilice, bramorji, ščurki, bogomolke, termiti, stenice, škržati, kaparji, listne uši, hrošči, čebele, čmrlji, mravlje, ose, sršeni, muhe, komarji, mušice, metulji. Poletja bi bila brez njih strahotno tiha in pusta.

Žgoče sonce prav nič ne moti preletavanja metuljev po suhih travnikih in robovih gozdov, kjer si izbirajo hranljive cvetove. Kadar se zapodimo skozi cvetoči travnik, se kmalu dvigne pisan oblak frfotajočih kril metuljev, od pisančkov, belinov, šekavčkov, do lastovičarjev in modrinov. Raznolikost vzorcev na krilih so metuljem ustvarile številne dlačice v obliki lusk. V svojem evolucijskem razvoju so ohranili še eno posebnost, to je popolna preobrazba, iz jajčeca se najprej spremenijo v gosenico, ličinko, katere naloga je, da se čim bolj odebeli in pripravi zalogo hrane za obdobje mirovanja, ko se zabubi in znotraj bube razvije v odraslega metulja. Čez nekaj tednov buba poči in iz nje pogleda odrasel metulj. Vse te preobrazbe so služile vedno večjemu mojstrstvu za preživetje. Odprti prostori narave so postali prenevarni za žuželke, zato so si nekatere omislile sobivanje s svojo sosedo mravljo. Med njimi sta tudi strašničin in temni mravljiščar, metulja, ki sta si izbrala navezo z rdečo mravljo in rastlino vlažnih travnikov, zdravilno strašnico. Oba odlagata jajčeca v cvetne glave rastline, kjer se razvijejo gosenice, ki se hranijo s cvetovi, nato pa zlezejo na tla in začnejo izločati poseben vonj, ki privabi rdeče mravlje. Te, v dobri veri, da je to njihov zarod, odnesejo gosenice v svoje mravljišče. Tam metuljeve gosenice izkoristijo gostoljubnost in se prehranjujejo z ličinkami mravelj. Po desetih mesecih se v mravljišču zabubijo in preobrazijo v odraslega metulja, ki pa ne izloča več varovalnega vonja, zato mora hitro zbežati, da mravlje ne zavohajo prevare.

Oba metulja sta že zelo redka, saj je vlažnih travnikov z zdravilno strašnico že zelo malo, hkrati pa ne smejo biti košeni do sredine septembra, ko metulji še odlagajo jajčeca na cvetove. Natura 2000 s posebnimi varstvenimi območji je šele začetek izvajanja ukrepov za ohranjanje ugodnega stanja posameznih ogroženih vrst in njihovih življenjskih okolij, glavno delo bo moral opraviti človek s spremembo kulture bivanja na Zemlji. Mahatma Gandhi je zapisal, da je veličino  naroda in njegovega moralnega napredka mogoče presoditi glede na to, kakšen odnos ima do živali, danes je lahko ta trditev dobro izhodišče za presojanje našega odnosa do vse narave in do našega planeta.

Metulji osatniki pa so se odločili, da se bodo selili iz Afrike v Evropo in obratno. V času preseljevanja lahko na radarskih slikah opazimo jate metuljev, ki letijo na višini več kot 500m s hitrostjo do 48 km/h in preletijo v obe smeri okrog 15.000 kilometrov. Ob spremljanju teh selitev so strokovnjaki ugotovili, da tega potovanja ne opravi en sam metulj, ampak se selitev raztegne na šest generacij. Metulji, ki se poleti vrnejo v Evropo so njihovi praprapravnuki. Na poti se orientirajo po soncu in po luni, po oblikah v pokrajini, prepoznavajo gore, obale, doline ter zaznavajo magnetno polje Zemlje. Ali ste se kdaj vprašali, zakaj se nočni metulji zbirajo okrog ulične razsvetljave? Zato, ker se orientirajo po svetlobnem telesu, npr. po luni ali zvezdah, in letijo vedno premočrtno, v enakem kotu do svetlobnega telesa. Nočna svetila jih privabljajo in ker skušajo ohraniti enak kot letenja do svetlobnega telesa, začnejo krožiti okrog svetila do izčrpanosti ali pa postanejo lahek plen netopirjem in nočnim ptičem.

Nočno aktivni so prav tako metulji iz vrst sprevodnih prelcev. Gosenice prelcev bi lahko imenovali za izumitelje vrvne tehnike in naveze, saj se na svojih nočnih pohodih za iskanjem hrane premikajo v značilnih vrstah, sprevodih, v navezi, ki lahko šteje štirideset in več primerkov ter so lahko dolge tudi nekaj metrov. Pot si označujejo sproti z nitjo, ki jo spredejo v svojem zapredku. Ko se na drevesih nahranijo, se v zgodnjih jutranjih urah spet kot četica odpravijo nazaj v svoja gnezda. Na poti premagujejo mnoge ovire in če jih s svojimi štirinožnimi prijatelji kdaj srečamo, je dobro, da se jih izognemo, saj povzroča strup iz dlačic gosenic ob stiku z njimi vnetne reakcije. Naveza je izredna pogruntavščina, ki jo s pridom uporabljamo ljudje v mnogih situacijah, še posebej nepogrešljiva je  v gorniškem svetu. Letos je minilo 40 let odkar so slovenski alpinisti prvič stopili na najvišjo goro sveta, ne samo v navezi dveh alpinistov, ki sta osvojila vrh, ampak v navezi vseh 25 alpinistov, 15 šerp in 750 nosačev takratne jugoslovanske odprave. Kakor naveza gosenic sprevodnega prelca so se premikali v predanosti cilju po redkem zraku himalajskih gora in pri tem uspeli. Vodja odprave Tone Škarja pripoveduje, da so bile takrat vse oči  državljanov uprte v njih, in da je bila odgovornost velika, zato je bilo skoraj nemogoče, da ne bi uspeli.

Danes so vse oči živalskega in rastlinskega sveta uprte v nas, da odgovorno prevzamemo navezo sobivanja z njimi, da se zavemo pomembnosti prav vsake žive vrste in vsakega dejanja, ki podpira ali uničuje ravnovesje življenja na Zemlji. 

Sitka Tepeh, zagovornica narave