Anton Naglost je odgovorni restavrator v restavratorskih delavnicah Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije v območni enoti Nova Gorica. Z veliko mero tankočutnosti in strokovnega znanja obnavlja, restavrira in rekonstruira dediščinske objekte naših krajev. Lahko bi rekli, da v njegovih rokah oživi vsak predmet, ki bi bil drugače zapisan propadanju.

Pozdravljeni, g. Naglost! Zaposleni ste v restavratorsko-konzervatorski delavnici ZVKDS v Novi Gorici. Kaj obsega vaše delo?

Paleta mojega restavratorskega dela je zelo široka. V tej delavnici se ukvarjam z restavriranjem lesenih ter kamnitih objektov, stenskih poslikav, veliko dela pa je bilo storjenega tudi na sakralni dediščini, kot so leseni in kamniti oltarji.

Kaj vas je pritegnilo, da ste se odločili za poklic restavratorja?

Zgodba je stara skoraj toliko kot jaz. Rodil sem se v Vipavi. Že kot otrok sem hodil opazovat, kako obnavljajo freske v cerkvi sv. Štefana v Vipavi. Občudoval sem restavratorje pri delu, zanimalo me je, kako to delajo, kako pozlatijo rezbarije in podobno. To delo sem kasneje spoznal kot študent, prišel sem v ekipo, ki je obnavljala dvorec Zemono, kar me je zelo veselilo. Dobil sem prve izkušnje, ki sem jih nadgradil na nekdanjem Zavodu za spomeniško varstvo, v restavratorski delavnici v Ljubljani. Ko so na goriškem Zavodu za varstvo kulturne dediščine objavili potrebo po restavratorju, sem se prijavil in od takrat delam v tej delavnici, ki jo je bilo treba najprej opremiti in vložiti veliko dela, da smo lahko pričeli z dejavnostjo.

Kaj je pomembno pri delu restavratorja?

Restavrator mora imeti čut, občutek za objekt, ki ga restavrira, to je osnova. Vedeti mora, kako pristopiti k njemu, da ne bo naredil škode. Z odgovornim konservatorjem se pogovori, uskladiti morata postopke in potek restavratorskih posegov. Restavrator mora vedeti, do kakšne mere lahko poseže v neko poškodbo, koliko mu je dovoljeno in na kakšen način. Ta pristop mora imeti v sebi. Če ni prepričan ali če pride do problema, se mora posvetovati s sodelavci in odgovornim konservatorjem, saj je delo pri vsakem objektu kompleksno in zahtevno.

Kakšna je razlika med restavratorstvom in konservatorstvom?

Konservatorstvo je širši pojem, ki zajema celostno ohranjanje dediščine. Konservator pri  objektu dediščine usmerja vse potrebne posege, skladno s konservatorsko stroko za njegovo ohranjanje. To obsega od arheoloških raziskav, za dediščino primernih gradbenih posegov, do restavratorskih posegov. Restavratorska dela predstavljajo eno od specializiranih izvajalskih del v kontekstu ohranjanja dediščine. Konservator naredi načrt obnove, restavrator jo tehnično izpelje, saj zna izbrati materiale in ve, kako bo to naredil. Sodelovanje med njima je nujno.

Kaj vse morate vedeti, preden začnete predmet obnavljati?

Restavrator na začetku vidi predmet obnove, a hkrati mora tudi videti, kaj bo iz njega nastalo oz. kakšen naj bi bil, ko bo končan. To je tista iskra, ki ti da smernice pri lastnem delu – razmišljati začneš, katere materiale moraš uporabiti in kako se bodo le-ti obnašali pri obnovi. Vedeti moramo, katero orodje bomo uporabljali, včasih imamo tukaj v delavnici pravo operacijsko mizo. Marsikdaj me vprašajo, ali se iz starega objekta da kaj narediti ali ga je bolje kar podreti ter narediti novega. Ljudje si včasih sploh ne predstavljajo, kaj vse lahko obnovimo, starih dobrin ni treba uničiti. Te postopke mora imeti restavrator v mezincu.

S katerimi materiali danes obnavljate dediščino?

Uporabljati skušamo materiale, enake tistim, iz katerih je objekt. A ne gre zmeraj, odvisno je od nastalih poškodb in njihovega obsega ter načina posega, ki ne sme biti moteč za celoten objekt. Vsak restavrator ima na razpolago različne materiale, ki jih uporablja pri posegu. 

Apno je prisotno v celotni zgodovini gradnje. Kako so apno uporabljali v stenskem slikarstvu?

Freska je ena od starejših načinov stenskega slikarstva. Narejena je preprosto iz apnenega ometa ter barvne plasti. Tudi danes restavratorji uporabljajo apneni omet za obnovo poškodb na stenskih ometih ter freskah. Pri pripravi apnene malte pazimo, da je apno čim starejše in tako kvalitetnejše. Včasih so imeli apnenice pri vsaki hiši, apno je bilo lažje dobiti. Hodili smo do kmetov in od njih vozili staro apno. Danes takih domačih apnenic ni več in je to malo težja naloga. 

Kakšen je postopek za ohranjanje apnenih ometov?

Omet skušamo ohraniti z utrjevanjem. Če je omet odstopil od kamnitega zidu, ga injiciramo, to pomeni, da apneno utrjevalno maso vtisnemo med sloj ometa in zid. Apno je vezivo ometa, ki lahko zaradi potresov, vlage, mrazu, ledu odstopi. Mi rečemo, da nastanejo žepni mehurji, ki lahko razpadejo, če jih pravočasno ne utrdimo in prilepimo na zid. Za ohranjanje in utrjevanje zunanje površine ometov uporabljamo nanotehnologijo, s katero apno v nanodelcih nanašamo na površino ometa ter tako omogočimo, da delci prodrejo čim globlje v poškodovan omet. Če je odpadla večja površina ometa, utrdimo okolico in dodamo novo plombo v apnenem ometu.

Kaj naj storimo, če najdemo v hiši ali njeni okolici star predmet?

Vsak človek, ki ima vsaj malo čuta za našo preteklost in mu star predmet nekaj pomeni, ga ne bo takoj zavrgel. Konservator ga bo skušal ohraniti, restavrator ga bo videl obnovljenega, dal mu bo spet neko »dušo« in s tem podaljšal njegovo »življenje« za poduk novim rodovom. Star predmet lahko shranimo v muzej kot vrednoto, za spoznavanje zgodovine. To je ohranjanje naše dediščine. Lepo je obiskati bolšje sejme, to je pravi muzej na prostem, kjer vidiš, kaj vse so ljudje še ohranili in zadržali.

Ali se kdaj bojite, da se bo predmet pri restavriranju poškodoval?

Seveda, ta bojazen obstaja. Na primer leseni oltar, ki ga bomo restavrirali, moramo pripeljati v restavratorsko delavnico in zato ga je treba demontirati. Les je poln insektov, zelo trhlen, črviv, ni več trden in pri demontaži se lahko marsikaj poškoduje ali odlomi. Treba je biti zelo previden in imeti potrpljenje, da se čim manj poškoduje. Vse se dokumentira, oštevilči, detajli se fotografirajo in primerno zaščitijo za prevoz. Včasih ne vidimo, kako sta dva elementa med sabo povezana in lahko nekaj počnemo na slepo, zato včasih tudi tvegamo, a ne gre drugače. Vedno upoštevamo maksimalno preventivne ukrepe, saj skušamo preprečiti možne poškodbe. Ko smo demontirali kip sv. Jurija v Vremskem Britofu (Vremski Britof – Pil sv. Jurija, EŠD 7361), smo najprej odstranili kip, a ko smo se lotili kapitela, so nastopile težave. Kapitel je bil s cementno maso povezan z nosilnim stebrom. Zares smo imeli veliko srečo, da se je po nekajkratnem dviganju in spuščanju kapitel brez poškodbe ob stiku razrahljal in sam oddvojil od stebra.

Katere predmete, ki ste jih restavrirali, bi izpostavili, morda zaradi obsežnosti, nove metode dela ali kakšne druge posebnosti?

Predmete, ki jih restavriraš, vzameš za svoje, postanejo del tebe. Kar nekaj objektov je bilo, ki so mi bili velik izziv in te sem najraje restavriral. Eden takšnih je bil lesen kip Kristusa, razpelo, ki je trenutno v župnijski cerkvi v Postojni (Postojna – Cerkev sv. Štefana, EŠD 3932). Ta kip Kristusa v naravni velikosti je prišel v delavnico mogoče malo pred mojim prihodom na to delovno mesto. Bil je popolnoma uničen, to stanje lahko opišejo samo slike. Znotraj je bil trhlen, sama lesna moka, kakor koža ga je držala skupaj samo še barva. Težko ga je bilo sploh držati v roki, obračati, utrjevati, lepiti, morali smo ga ujeti v gumo, v nekakšno posteljo, da smo ga sploh lahko sukali. To je bil eden od objektov, s katerim sem se spoprijel z velikim veseljem. Danes delam na pozlačenih grajskih stolih z gradu Prem, ki so bili zelo uničeni, manjkalo je tri četrtine elementov. Zdaj so trije že obnovljeni in stojijo v gradu, tudi dvosed bo v kratkem končan, manjka mu še pozlata.

Pred leti smo se lotili tudi obnove lesenega poslikanega stropa v cerkvi sv. Duha na Javorci (Javorca – Spominska cerkev sv. Duha, EŠD 2009), tudi to je bilo eno veliko in zahtevno delo – in seveda nepozabno.

Ali ste sodelovali pri restavriranju kakšnega objekta iz kulturne dediščine Brkinov in obrobja?

Sodeloval sem pri obnovah cerkva, nazadnje v Ilirski Bistrici v cerkvi sv. Petra (Ilirska Bistrica – Cerkev sv. Petra, EŠD 3696), kjer smo obnovili zunanjost in notranjost. V prezbiteriju smo našli zazidano gotsko nišo, ki je zdaj obnovljena. V Suhorju (Suhorje – Dolenska kapelica, EŠD 27217) smo na začetku vasi restavrirali kamnito kapelico. Kar  veliko in zahtevno delo, saj smo morali demontirati kapelico v celoti in jo prepeljati v delavnico. Tukaj smo jo utrjevali, plombirali in spet na kraju samem sestavili in dokončali še določene dele. Naše področje restavriranja je precej obsežno, sega od Bovca pa do Brkinov in teh objektov je veliko. Na gradu Prem sem izdelal kopijo premskega kamnitega grba, ki ga vidite nad vhodom. Original je na varnem v vitrini gradu in tako zaščiten pred propadanjem. Obnovil sem tudi kamnit kip Antona Puščavnika iz cerkve sv. Kancijana v Škocjanu (Škocjan pri Divači – Cerkev sv. Kancijana, EŠD 3979). Kip je verjetno zaradi kakega potresnega sunka zgrmel iz oltarja in se dobesedno raztreščil na nešteto kosov.

Nepremična dediščina je del vsakdanjega življenjskega okolja. Kaj menite o našem odnosu  do te dediščine?

Tako bom rekel, da če ne bi bilo naših konservatorjev, ki se trudijo ohranjati dediščino, bi bilo bolj žalostno. Ljudje prehitro posegamo po rušenju, uničevanju in premalo nas je tistih, ki bi to radi zaustavili. Velikokrat skušam prepričati lastnike, naj ohranijo dediščino. Ljudje so premalo ozaveščeni, nimajo več tega čuta za ohranjanje, mi pridemo včasih tudi prepozno. Že v osnovni šoli bi morali imeti predmet, pri katerem bi otroke vzgajali v tem duhu in jim pokazali, kaj je vredno ohraniti, kaj je naša preteklost, da je to vrednota nas vseh. Večkrat naletimo tudi na težave z lastniki objektov in veliko besed je potrebnih, preden se odločijo, da upoštevajo naše smernice. Na koncu so zadovoljni in takim lastnikom sem hvaležen, da so nas sprejeli in nam dovolili vodenje obnove.

Kaj vam pomeni vsakodnevno obnavljanje in ohranjanje kulturne dediščine?

Restavratorstvo mi pomeni veliko, brez tega svojega življenja ne vidim. Restavriranje mi daje življenjsko energijo, pri tem delu zame čas ni pomemben in delo me ne utrudi, ampak me gradi in pelje naprej. Če bi se še enkrat rodil, bi s tem delom kar z veseljem nadaljeval. Sem take narave, da bi vse »poštimal«, ničesar ne bi zavrgel. Za predmete, ki danes niso več v uporabi, razmišljam, kako bi jim dal drugo uporabnost, da bi znova živeli naprej. To pomeni, da ni reciklaže, samo isti predmet z drugim namenom. Imam restavratorsko žilico in verjamem, da čez sto let vse prav pride.