Otip narave
Projekt ohranja, širi in razvija tradicijo pletarske dediščine slovenskega prostora. Namen projekta je, da se pletarstvo zopet razširi med ljudi, ponovno zaživi kot del našega vsakdana in prepozna kot del naše nacionalne identitete. S tem se poglablja in širi tudi zavedanje o pomenu odnosa med človekom in naravo, saj so osnova pletarske veščine naravni materiali, ki jih je potrebno poznati, nabrati, vzgojiti. S posvečanjem časa opazovanju, nabiranju in vzgajanju materiala se vzpostavlja odnos do narave. Zaradi njene vrednosti za to veščino se budita hvaležnost in spoštovanje ter kot najvišji cilj naših prizadevanj, ljubezen. Poleg te dobrine, to je ljubečega odnosa človeka do narave, pletarstvo krepi tudi samozavest tistih, ki se z njim ukvarjamo, saj z lastnimi rokami izdelamo predmete, ki služijo vsakdanji uporabi. Ugotovimo, da nismo tako zelo odvisni od izdelkov, ki se jih da kupiti v trgovini ter da z lastnim delom zmoremo prinesti lepoto v svoj bivanjski prostor. Začnemo tudi bolj ceniti naše prednike, ki so temu delu povečali veliko več časa kot mi danes in vse ljudi, ki ta znanja še danes ohranjajo.
Glavna dejavnost projekta so delavnice, ki jih izvajamo v lokalnem prostoru v sodelovanju z lokalnimi organizacijami in društvi. Poleg tega s prikazi pletenja na lokalnih praznikih in z izdajo poučnih brošur znanje o tej veščini in naše vrednote predajamo širši javnosti.
Pletemo različne izdelke iz vseh vrst materialov, ki jih najdemo v naravi in jih za to veščino lahko uporabimo: z bekinimi šibami, srobotom, drenom, lesko, ličjem, slamo in drugimi. Upoštevamo tradicionalne tehnike in hkrati razvijamo nove.
Našega projekta ne bi bilo, če v slovenskem prostoru ne bi obstajali ljudje, ki še imajo to znanje in nam ga nesebično predajajo. Iskreno smo hvaležni za vsa sodelovanja. Zavedamo se, da je kulturna dediščina pletarstva last vseh ljudi in da smo v naših prizadevanjih zgolj del večje celote. S tem zavedanjem in z veliko mero spoštovanja širimo znanja naprej.
Avtorici besedila: Janja Smrkolj, univ. dipl. fil in Jasmina Klopčič, dr.med
Vodja projekta: Jasmina Klopčič, dr.med
Pri meni se je začelo z željo, da bi se naučila plesti košare. Ta pa je potem s časom prerasla v željo, da bi se ročne veščine nikoli ne pozabile med ljudmi, da bi se temu delu in načinu življenja vrnila vrednost in s tem vrnilo tudi spoštovanje ljudem, ki s tem še živijo in ta znanja še ohranjajo.
"
Naučiti se plesti košare sem si želela že kot otrok. Danes me pri tem delu najbolj osrečuje to, da posamezniki na delavnicah dobijo željo in voljo za to, da tudi sami posadijo pletilne rastline in se sami lotijo pletarstva. Na ta način se krepi vez med človekom in naravo, vez, ki se po mojem mnenju ne sme nikoli pretrgati in potoniti v pozabo.
"
