Darja Kranjc, etnologinja in zavedna Kraševka, je že vrsto let zaprisežena ohranjanju, varovanju in oživljanju kulturne dediščine na Krasu in na območju Parka Škocjanske jame, kjer je zaposlena kot višji naravovarstveni svetovalec-kustos. Svoje strokovno znanje in izkušnje pri ohranjanju kulturne dediščine rada deli naprej, med prebivalce Biosfernega območja Kras in porečje Reke in je ena od zaslužnih za vpis veščin in znanja kraške suhozidne gradnje na seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Rada potuje, spoznava druga ljudstva in z zaskrbljenostjo opazuje vdore globalizacije, s katero se po njenem izgublja identiteta narodov.

Zakaj si se odločila Darja, da postaneš etnologinja?

Zame je bila to lahka odločitev, za moje starše in moje bližnje pa je bila nočna mora, ker so vsi videli, da službe ne bo in so me poskušali pregovoriti, a sem trmasto vztrajala. Imela sem srečo, da sem odraščala z »nonoti«, ki so vsi radi pripovedovali »štorije« o tem, kako je bilo včasih. K moji pranoni, za katero sem dosti skrbela, hodila v trgovino, nosila drva itn., so zmeraj prihajale ženske in se za mizo pogovarjale in njen sin, moj nono, je bil rojen pripovedovalec o vsem, karkoli si ga vprašal. Meni je bilo pripovedovanje zelo blizu, zmeraj so mi bili zanimivi ljudje in sem rada opazovala in poslušala. Kasneje sem prišla pri pouku geografije v stik s tujimi celinami in tudi sestra od nonota je prepotovala ves svet, o katerem je pripovedovala vsakič, ko je prišla k pranoni Lujzki na obisk. Vse te zgodbe so mi bile strašno zanimive in ko sem odkrila možnost, da lahko grem študirat etnologijo in kulturno antropologijo, sem se zanjo takoj odločila. Na tem področju sem se počutila kot doma, cel študij sem mi je pogosto dozdeval kot eno samo pripovedovanje zgodb, zato nisem imela večjih težav z izpiti.

Zdaj si zaposlena v javnem zavodu Park Škocjanske jame, Slovenija, kaj te je pripeljalo v park?

Ko smo se študentje začeli odločati za diplomo, nam je postalo jasno, zakaj so bili starši proti temu študiju. Tudi nas je zaskrbelo za službo, zato smo se začeli usmerjati v bolj pragmatične stvari, sama sem se usmerila v konservatorstvo in razvoj podeželja. Že kot študentka sem delala na Mestni občini Ljubljana. V poletnih taborih smo na Jančah raziskovali različne segmente ljudske kulture po vaseh s ciljem, da se na tako izdelanih etnoloških podlagah oblikujejo projekti, vezani na razvoj podeželja. Ob teh raziskovanjih sem spoznala svoj smisel etnološkega  dela, da raziskave ne ostanejo v predalu ampak, da z njimi dejansko nekaj uporabnega narediš. To je zame ključno. Ko sem potem tukaj na Krasu iskala kraj, kjer bi takšna aplikativna študija prišla prav, sem naletela na naš park Škocjanske jame. Pomembno je bilo, da je imel v Zakonu o regijskem parku Škocjanske jame zapisano varstvo naravne in kulturne dediščine. Obenem je bil to ravno čas, ko se je vzpostavljalo biosferno območje znotraj UNESCO programa Človek in biosfera (MAB) in se je veliko začelo govoriti o trajnostnem razvoju.

Diplomsko nalogo sem vezala na ožje zavarovano območje Parka, raziskala sem bivanjsko kulturo prve polovice 20. stol., s poudarkom na ureditvi dvorišč in notranji opremi tukajšnjih domačij in potem na podlagi tega pripravila predlog varstveno skladne rešitve notranje opreme V'nckove domačije, ki bi pripovedovala zgodbo o življenju na tej domačiji, čeprav je slednja z obnovo spremenila prvotno namembnost. Če povežeš vse izpričane drobnarije vezane na tukajšnjo bivanjsko kulturo, jih smiselno predstaviš, dobi objekt kljub novi funkciji neko dodano vrednost in ga lahko listaš kakor knjigo. Začiniš ga z etnološko interpretacijo kulturnih pojavov. Žal se pri obnavljanju domačije lastnik ni odločil za to zgodbo. Po diplomi sem bila najprej brezposelna, potem pa sta me splet okoliščin in moja vztrajnost pripeljala nazaj v Park, kjer sem v okviru projekta za upravljavca zbirala gradivo za tedaj aktualno širitev Unesco lokacije svetovne dediščine in naredila etnološko topografijo za vas Dane pri Divači.

Za kaj skrbiš zdaj v Parku?

Načeloma naj bi pokrivala vse kar je povezano s kulturno dediščino, to se pravi sodelovanje z Zavodom za varstvo kulturne dediščine pri posegih v nepremično kulturno dediščino; sodelovanje pri delu razpisa za nepovratna sredstva domačinom ožjega zavarovanega območja, ki je namenjen za obnovo kulturne dediščine in ga Park objavi vsako leto. Pri skrbi za etnološko in deloma tudi arheološko zbirko ter mentorstvu pripravnikov s področja kulturne dediščine sem veliko v kontaktu s Pokrajinskim muzejem Koper, ki pokriva naš teritorij. Že pred Konvencijo o varovanju nesnovne kulturne dediščine sem kot etnologinja vedela, da kulturna dediščina ni samo hiša ali pa predmet, da je ključna vsebina, zato sem že takoj ob zaposlitvi začela po vaseh zbirati ustno izročilo. Izkazalo se je, da je topografija vasi Škocjan, Betanja, Matavun »nikoli dokončana zgodba«, ker enostavno nimam dovolj časa, da bi jo dokončala.

V veliko veselje mi je prav tako delovanje znotraj Mreže šol parka Škocjanske jame, kamor me je vključila sodelavka Vanja Debevec, kjer lahko prispevam na kulturnem področju. Učiteljice mi vselej povedo, da se z mojimi etnološkimi temami z učenci rade ukvarjajo, saj jih to delo povezuje s šolskim okolišem. Letos sem prav razočarana, da zaradi koronavirusa ne bomo mogli javno predstaviti izsledkov raziskovalnega projekta učencev o vrednotah in moralnih normah v naših krajih skozi čas, saj je bilo v naloge vloženega veliko truda.

Nadalje mi je pripadla čast, da za Park koordiniram Odbor za varstvo kulturne dediščine, ustanovljen v okviru programa participatornega upravljanja UNESCO biosfernega območja Kras in porečja Reke. V odboru sodelujem s prostovoljci in ljubitelji kulturne dediščine od Bistrice do Divače in skupaj spoznavamo, valoriziramo in (upam da) premikamo odnos do kulturne dediščine v naših krajih. Na pobudo članov se soočamo tudi s primeri negativnih praks in z organiziranimi akcijami, na primer koncertom divaškega pevskega zbora v cerkvi Sv. Helene na Gradišču, javno tribuno v Sežani glede parakarjev-kamnitih obcestnih stebričkov in podobno, opozarjamo na stanje zlasti nepremične kulturne dediščine, da je potrebna ustreznega razumevanja in vzdrževanja.

Obsežno je tudi moje delovanje pri Partnerstvu kraške suhozidne gradnje, ki je nastalo iz niza dogodkov v preteklosti, od popularizacije obnov kamnitih hišk g. Čoka, obnavljanja suhih zidov po parku s škofeljsko ekipo, do sodelovanja z Univerzo na Primorskem in Zavodom za varstvo kulturne dediščine v Novi Gorici. To sodelovanje mi je zelo pri srcu, ker gre za veščino, ki je bila več ali manj v zatonu. Generacije mojih staršev so zadnje, ki so imele ta »grif« in so delale zidove na suho, saj so še pasli živino po gmajni. Takrat sem si rekla, če se tega zdaj ne zagrabi, bo to zamrlo. In tako ni zamrlo, postalo je en zanimiv način ohranjanja kulturne dediščine, drugačen od tistega, ki je v Sloveniji organizirano že več kot sto let. Gre namreč za varstvo nesnovne kulturne dediščine, ki ga je Slovenija uzakonila šele v 2008.

Ali si kaj ponosna, da je veščina suhozidne gradnje vpisana v seznam nesnovne kulturne dediščine Unesca?

Ja, sem, čeprav na seji medvladnega odbora za varstvo nesnovne kulturne dediščine v Port Louisu na Mavriciju, ki je potrjevala nominacije, nisem imela občutka zadovoljstva. Med pripravami na nominacijo sem ves čas imela pred očmi, da je to priznanje za naše nosilce ljudskih znanj suhozidne gradnje, ki so to tehniko, prisotno na Krasu od neolitika do danes, ohranili, in spodbuda za njihovo nadaljnje prizadevanje. Bilo mi je zelo pomembno, da se vsaj en predstavnik naših nosilcev udeleži razglasitve in dejansko je bil Boris Čok edini, ostale države so zastopali uradniki, izpadlo je kot zelo birokratska zadeva. Kljub vsemu pa je popularnost gradnje na suho v Sloveniji narasla in sem zadovoljna, ko vidim kakšen obnovljen zid, ki ni bil popravljen ali zgrajen v okviru naših akcij. Vesela sem tudi, da se v Istri stvari razvijajo. Pred kratkim so nas kontaktirali iz Triglavskega narodnega parka, kjer so začeli z aktivnostmi oživljanja te veščine v alpskem prostoru.

Starih šeg ne vse zatreti, novih pa ne vse sprejeti. A se ti zdi ta pregovor realen?

Kar se mene tiče zelo realen, zelo sem kritična do noči čarovnic, valentinovega in še marsičesa, vidim pa, da je družba zelo dovzetna, v bistvu podleže mehanizmom ekonomije. Morda zato, ker smo malo izgubili stik s svojim stoletnim načinom življenja in z njim povezanimi starimi šegami oziroma ker ne razumemo več njihovega izvornega pomena, v njih ne moremo najti niti novega (komercialnega) pomena, podedovana kolektivna identiteta se razmaja in potem podležemo komercialnemu »nasilju«.

Do srede 19. stol. je naš narod bil v veliki večini sestavljen iz kmetov. Nič ni sramotnega v temu. Ko je enkrat ta način življenja pretrgan, človek ne razume ali bolje rečeno zanj ni več ključno npr. ali bo toča uničila pridelek ali ne, posledično šege vezane na ščitenje pridelka, odpadejo.

Naše šege so bile vezane na naš način življenja. Govorijo o naši stoletja prisotni kulturi, zato ni nepomembno, čigave šege se trudimo ohranjati. Kdo bo ohranjal kulturo dveh milijonov ljudi, če je ne bomo mi sami?

Zelo neprijetno mi je opazovati, da v osnovnih šolah praznujejo noč čarovnic, saj so to vendar slovenske šole. Upam, da vsi vemo, da noč čarovnic oziroma večer vseh svetih, najverjetneje izhaja iz keltske predkrščanske tradicije. Morda ima kdo kaj keltske krvi v sebi, zagotovo so poseljevali dele slovenskega ozemlja pred Slovani, načeloma pa kljub številnim vplivom v naši kulturi sledimo (pra)slovanski mitologiji, ki noči čarovnic ne pozna. Pozna pa okoli zimskega sončnega obrata vrsto šeg na sorodno vižo. Na primer dvanajsteronočje od božiča do sv. treh kraljev, ko se zlasti v alpskem prostoru vračajo duhovi prednikov, miklavževanje s parkeljni, kurjenje čoka ali božičnega panja dušam vračajočih se rajnih, tepežkanje. Ogromno imamo tega, pa se raje ukvarjamo s »halloween«.

Pri ozaveščanju ljudi o naravni in kulturni dediščini je javni zavod Park Škocjanske jame postal pomembna točka na širšem območju. Kako ti vidiš sodelovanje Parka s prebivalci teh krajev v prihodnosti?

Park je vzpostavljen zaradi varstva naravne in kulturne dediščine na območju Škocjana, Betanje in Matavuna, torej v in nad sistemom Škocjanskih jam. Obenem je skladno z UNESCO programom Človek in biosfera (MAB), na biosfernem območju Kras in porečje Reke s katerim upravlja od 2004, dolžan spodbujati trajnostni razvoj. To so kompleksne stvari, v katere je treba vpletati čimveč akterjev na tem ozemlju, od prebivalcev, do stroke in raznih institucij na lokalni, regionalni, nacionalni in mednarodni ravni. V prihodnosti si predstavljam, da bi imeli enkrat ali večkrat letno na našem biosfernem območju javne forume o določeni temi, zdaj je recimo aktualna plastika. Na forumih bi se prebivalci in vsi akterji pogovarjali o problemih in rešitvah, da bi prišli do ukrepov, ki bi se lahko konkretno vključili v programe občin ali nas upravljavcev ter v dejavnosti in življenje tukajšnjega prebivalstva. Dejansko bi se upravljalo in delalo korake naprej skupaj. Tako si jaz predstavljam vključenost prebivalstva, z dosti bolj aktivno držo. Ta namreč ni samo problem institucij, dostikrat je tudi problem ljudi, ker niso pripravljeni sodelovati.

Meni je to območje krasno, Brkini, Vremska dolina, moja nona in nono po očetovi strani sta bila z drugega konca našega biosfernega območja, Kala pri Pivki in Male Pristave, tukaj se počutim doma. Imamo vse danosti, da bi ustvarili raj, ne samo za turiste, kot se rado poudarja, ampak tudi za nas prebivalce. To je res kakovostno in krasno okolje, kjer bi lahko živeli, delali, sodelovali in se dobro imeli vsi, tudi otroci in mladina, brez izseljevanja v Ljubljano. Morda se sliši preveč idealistično, ker v Sloveniji velja prepričanje, da pri nas to ni možno, da se ne splača. Vendar mislim, da se vsaka stvar, če prispeva h kvaliteti bivanja, splača. In če se ne splača finančno, se pa na kakšnem drugem nivoju, na družbenem ali pa pri zdravju.

Letos sodeluješ tudi z Zavodom Dobra pot v projektu Trade Knowledge. Kakšne so tvoje izkušnje?

Trade knowledge je projekt, ki se ukvarja s tem, kako približati kulturno dediščino mladim. Na Finskem, kamor smo se k enemu od partnerjev v okviru projekta podali na usposabljanje, sem prišla do zaključka, da je ključno to, da vsak prispeva tisto, v čemer je močen. In tako bi se moralo delati povsod. Stroka je pomembna. Ne strinjam se s tem, da vsi vse znamo, ampak vsak je v nečem močen in stvar je samo v temu, da moramo stvari za dosego skupnega cilja zastaviti skupaj. Zavod Dobra pot se ukvarja z mladimi in obvlada razne pristope za delo z mladimi, zraven je bil povabljen še Slovenski etnografski muzej, ki je stroka na področju kulturne dediščine. Vsak da skupini tisto, kar zna, in iz tega lahko nastane veliko. Zdi se mi zelo pohvalno, da se je začel Zavod Dobra pot na tak način odpirati, da povabi, vključuje različne zunanje strokovnjake in akterje. Ta pristop je po mojem mnenju zmagovita kombinacija.

Kaj bi svetovala mladim?

Ugotovila sem, da bi bilo treba z mladimi o kulturni dediščini več govoriti, da bodo razvili afiniteto do nje. Z Navo, Katyush in Anjo smo na Finskem razvile idejo, da se jim dediščino predstavi skozi podjetniški zorni kot, v smislu, da jim poznavanje kulturne dediščine lahko čisto konkretno koristi. To jih nato spodbudi k raziskovanju svoje lokalne kulturne dediščine in njenem boljšem poznavanju, ohranjanju. Razmišljale smo, da je treba povezati mladinske delavce in ustanove, ter dati mladim možnost, da na svoj način kulturno dediščino naredijo za svojo, jo posvojijo. V mreži šol smo prišli do zaključka, da je s senzibilizacijo do dediščine treba začeti že v vrtcu, ker je za razvijanje čuta, osebnega odnosa do dediščine, ki bo potem v življenju ključen za postopanje posameznika, v osnovni šoli morda že prepozno. S pomočjo Karin Lavin smo se dela z vrtčevskimi otroci lotili v okviru aktivnosti Partnerstva za kraško suhozidno gradnjo. To je prava pot.

Kdor ne pomisli kam gre, ta nazaj ne ve, pravi slovenski pregovor. Ali se z izgubo kulturne dediščine izgublja identiteta naroda in kje vidiš največjo krhkost dediščine?

Ja, definitivno se zgublja. Dejansko največja krhkost dediščine je v tem, da se ohranja med ljudmi. Ljudje so tisti, ki jo ohranjajo ali pa ne. Pri nas je prišlo do preloma, zaradi drastične spremembe življenja za časa socializma, ko se je na veliko zaposlovalo v tovarnah. Nepremično in premično vaško kulturno dediščino se je uničevalo, ker je bila razumljena kot znak revščine in nerazvitosti. Istočasno pa se ni uspelo ohraniti nesnovne dediščine v tisti pristni obliki od ust do ust ali v pisni obliki, da bi sedaj lahko pobrskali in rekli »aha, tako je bilo pri nas«. Pa ne me narobe razumeti. Zagotovo slovenska podeželjska nesnovna kulturna dediščina ni povsem neraziskana in nedokumentirana. Problem je, ker je lokalno »pogojena«. In ker divaški kras, Vremska dolina, Brkini, Košanska dolina, bistriški konec, Kočanija s strani stroke niso bili celovito sistematično popisani, imamo danes le fragmente. Mednje sodijo tudi razni objavljeni spomini na življenje v naših krajih nekoč, ki so zelo dragoceni.

Upanje mi vliva dejstvo, da se počasi vzpostavlja drug odnos do naše kulturne dediščine.

 Na katere predsodke si naletela pri svojem delu?

Najpogostejši predsodek je »mi ne bomo živeli v 19. stoletju«, kar pomeni, da sploh ne razumemo kulturne dediščine. Ohranjanje kulturne dediščine, ne pomeni, da živiš v 19. stoletju, ampak da ohranjaš svoje korenine in jih na nek način prilagodiš sodobnemu načinu bivanja, vendar ne do te mere, da jih odstraniš, uničiš, pokvariš ali narediš iz njih kič. Tudi, ko sem na mednarodnih konferencah predstavljala zgodbo o kulturni dediščini, ki je zakladnica znanja za ohranjanje narave, so nekateri komentirali, da ne bodo na roke kopali po njivah. Vendar nisem govorila o tem. Predsodkov je bilo in jih je še vedno veliko in mislim, da je ta zloglasni turizem vseeno nekaj prispeval, kajti, če se greš turizem moraš bit prepoznaven in prepoznaven si samo, če imaš naravno in kulturno dediščino. Naša država se tega premalo zaveda, saj za dveletne razpise za ohranjanje kulturne dediščine za celo Slovenijo namenjamo vsoto v vrednosti enega krožišča.

Česa se v teh letih delovanja na področju ohranjanja kulturne dediščine zelo rada spomniš?

Zelo rada se spomnim tiste »sanjske akcije«, obnove suhega zidu okoli cerkvice sv. Helene na Gradišču. Bilo je neverjetno, koliko se nas je zbralo, takega odziva ni bilo še nikoli. Vabila smo oblikovali v smislu, da gre za pomembno srednjeveško dediščino, ki jo je treba ohraniti, da se institucionalno stvari ne premikajo, zato pozivamo ljudi, da stopimo skupaj in nekaj naredimo. Dejansko se je pokazala ta slovenska drža, da na koncu vseeno stopimo skupaj, čeprav se toliko upiramo, ko pride do ene take stvari, pa naredimo. To me navdušuje. Takrat nas je prišlo 45 prostovoljcev, vsi vaditelji kraške suhozidne gradnje so bili tam, izdelek je bil imeniten. Če danes, po treh letih pogledamo zid, je enak kakor tisti dan.