Jošt Hobič je diplomirani arheolog, ki živi v Brkinih in tam raziskuje arheološko dediščino. Trenutno je zaposlen na Ministrstvu za kulturo, ob tem pripravlja tudi doktorat na temo arheoloških analiz historične krajine. V Zavodu Dobra pot že pet let vodi projekt Pokrajina prednikov, v katerem zagnano raziskuje lokalno arheološko dediščino. Ljudje ga poznajo kot »tistega Jošta, ki toliko ve o vsakem kamnu«. Prizadeva si za širjenje zavedanja o arheološki dediščini v javnosti.

Pozdravljen Jošt, hvala, ker si se odzval vabilu na pogovor, zdaj kot prvi sogovornik orješ ledino novega projekta.

Seveda, hvala za povabilo.

Kako se počutiš v tej brkinski pokrajini, ki je polna arheoloških ostalin?

Počutim se zelo dobro. Ko se vozim ali hodim po brkinski pokrajini, Divaškem pragu, po okolici Divače in Škocjana, povsod prepoznam veliko arheoloških ostankov in to mi prinaša veselje. Ko tako hodim okoli, prepoznam stvari, ki jih drugi ne, in se ob tem res zavem, da je arheologija pravzaprav povsod, da so ostanki naših prednikov povsod okoli nas.

Kdaj in kako si se začel ukvarjati z arheologijo?

Z arheologijo sem se začel ukvarjati, ko sem šel na fakulteto. Pred tem sem bil bolj usmerjen v biologijo, ampak ker zaradi omejitve točk nisem bil sprejet, namreč za mikrobiologijo je bila takrat druga najvišja omejitev v Sloveniji, sem kot tretjo možnost izbral arheologijo. Po enem tednu študija arheologije sem vedel, da je to to. Nimam obžalovanj.

Kot prostovoljec že vrsto let deluješ v Zavodu Dobra pot, zato me zanima, kaj povezuje tvoj projekt z ohranjanjem naravne in kulturne dediščine?

Če se človek ne ukvarja z arheološko dediščino, se o tem prej nikjer ne uči, tudi v šoli pri zgodovini ne. Kljub temu, da me je zelo zanimala zgodovina, nisem imel občutka o tem, koliko arheoloških ostalin je okoli nas, tudi takšnih zelo starih, celo nekaj tisočletij. Zato vidim vlogo projekta predvsem v tem, da se ljudje, ko jim pokažem arheološko dediščino v okolici njihovih vasi, ko jih peljem na pohod ali pa na predavanjih, sploh začnejo zavedati, da je kulturna dediščina tudi na njihovem vrtu, na njihovih njivah in v gozdu. In to dediščina, ki je stara tisočletja. S tem med ljudi prinašamo zavedanje, da to obstaja, da je tukaj. Nekatere potem začne to zanimati. Dovolj je že, da je na vasi nekaj ljudi, ki jim to veliko pomeni. Povem jim tudi, na koga se morajo obrniti na Zavodu za varstvo kulturne dediščine, da lahko dediščino bolje zaščitijo, še posebej, če je ogrožena.

Pa tudi sam odnos do dediščine se začne spreminjati?

Seveda, veliko ljudi pozna razne kamnite groblje ali pa kakšne ostanke prazgodovinskih gradišč, vendar jih poznajo samo kot kupe kamenja, kjer so kot otroci pasli krave. Ko jim povem, da je to staro celih tri tisoč let in da so bila to včasih bivališča, obzidja in tako naprej, se odnos do tega začne spreminjati. Prej so bili to le kupi kamenja, zdaj pa jim ti kupi kamenja začnejo nekaj pomeniti. Zato nanje ne gledajo več kot na nekaj ničvrednega, ampak dobijo neko novo vrednost.

Ali si v času trajanja projekta mogoče že odkril kaj novega?

Z arheologijo se ukvarjam ves čas, to ni samo moja služba ali delo na projektu. Tako da ja, odkar živim tukaj, sem odkril kar veliko novih stvari, novih najdišč. Odkrivam jih tudi po celi Sloveniji in drugje po Evropi, in sicer z lidarskimi posnetki. Kjer koli so ti dostopni, lahko vidimo, kaj od arheoloških ostankov je ohranjenega. S tem se ukvarjam tudi v prostem času.

Kaj načrtuješ v prihodnje v povezavi z arheologijo?

Težko reči, trenutno me na tem področju zelo zaposluje doktorat. Predvsem se mi spreminja pogled na pokrajino, krajino. Sprašujem se, kaj je krajina kot nek skupek. To je nekaj zelo človeškega, ljudje smo jo ustvarili skozi tisočletja, seveda na podlagi vseh naravnih danosti. Ljudem skušam malo bolj približati, da so bila ne samo arheološka najdišča, temveč celotna krajina, v kateri zdaj živijo, ustvarjena skozi tisočletja. To ni nekaj samoumevno danega, gre za delo mnogih, tako narave kot človeka. V projektu se bomo v prihodnje morda spomnili še kaj novega, je pa res, da mi trenutno doktorat vzame kar veliko časa.

Jezikoslovec mora povedati, kaj je prav na področju jezika, arheolog pa na področju arheologije. Kaj po tvoje delamo prav ali narobe na področju arheologije in kulturne dediščine v Sloveniji?

Na področju arheološke dediščine je vrzel predvsem v tem, da se arheologija kot stroka zelo malo ukvarja z javnostjo. Je pa res, da se je to že začelo spreminjati, predvsem mlajše generacije arheologov vidijo v tem poklicno priložnost. Tudi nekateri projekti in muzeji so se začeli bolj ukvarjati z ljudmi z namenom, da jim pokažejo, kaj vse imajo. V Sloveniji imamo edinstvene zaklade, pa ne samo najdbe, tudi krajine, v katerih živimo, so edinstvene kakor tudi drugje po svetu.

Ravno to je bil tudi razlog, da smo začeli s projektom, namreč, da bi znanje o arheologiji med ljudi širili arheologi, ne samo ljubitelji arheologije, ki so bili včasih gonilci tega. Arheologi, ki smo za to usposobljeni in izučeni, smo se s tem zelo malo ukvarjali, v resnici je večina videla to kot neko nujno zlo. Zdaj pa se je izkazalo, da ni dovolj imeti zakon, v katerem piše, da je arheološka dediščina posebna in zaščitena. Če nimamo javnosti, ki ji to nekaj pomeni, če dediščina kot vrednota ni prisotna v družbi, nimamo ničesar. To je manjkalo in zdaj se je začelo spreminjati.

Zapiranje v neke slonokoščene stolpe stroke in znanstvenikov mi ni bilo všeč. Precej je treba delati na ozaveščanju. Ne pravim, da imamo slab zakon, mislim celo, da imamo enega boljših za področje dediščine, a določene stvari je treba začeti bolj uveljavljati. Če ljudje razumejo, za kaj gre, potem to spoštujejo in to je super tudi za vso ostalo dediščino.

V čem bi lahko bili v arheologiji inovativni?

Predvsem na polju inovacij v tem, kako predstavljati arheološko dediščino ljudem. V Sloveniji precej kopiramo tujino, kjer so s tega vidika bolj napredni, zlasti v anglosaških deželah. Treba je najti več načinov za aktivno vključevanje ljudi. Morda je potencial inovacije v Sloveniji v tem, da bi začeli vključevati prostovoljce. Da bi se začelo več prostovoljskih projektov, v katere bi se vključili ljudje, ki jih arheologija zanima, in bi se konkretno, fizično ukvarjali z arheologijo. Recimo od manjših izkopavanj pa do raznih čiščenj arheoloških ostalin. Poznam nekaj takih projektov, v katerih čistijo poznoantične zidove, a mislim, da je še veliko možnosti, prek katerih bi se dalo dediščino približati javnosti, predvsem tistim zainteresiranim. Saj veste, potem pa nekdo reče: »Ful je bilo dobro!« in ko se to razširi, ljudje začnejo drugače opazovati okolico svojih vasi in mest, odkrivati dediščino in skrbeti zanjo.

Omenil si anglosaški prostor, ali tam obstajajo take skupine?

Ja, obstajajo. Če so v neki vasi zainteresirani za arheologijo, takoj ustanovijo arheološko društvo. In potem imajo vsako leto izkopavanja ali pa odkopljejo nekaj kvadratnih metrov in izkopavajo stare srednjeveške vasi. Včasih gre že samo za to, da ščitijo ostaline. Rečejo si: »To je posebnost našega kraja, dajmo mi za to poskrbet,« pridobijo sredstva in povabijo arheologa. Vedno mora biti prisoten arheolog strokovnjak.

Nekaj časa si delal v Angliji, kako je bilo tam?

V redu, tam sem sicer delal na komercialnih izkopavanjih, kjer smo izkopavali zaradi avtocest in novih naselij. Všeč mi je bilo. Ker sem imel že toliko izkušenj s terenskim delom, mi ni bilo težko. V določenih stvareh so malo staromodni, na primer profile in tlorise arheoloških struktur (jame, zidove, jarke) še vedno rišejo ročno, pri nas pa je že uveljavljeno 3D digitalno dokumentiranje. Tega sem se moral ponovno naučiti in obuditi spomin iz študijskih dni. V Sloveniji se pri dokumentiranju že veliko naredi digitalno, pri njih pa je še nekaj ročnega dokumentiranja po starem. Ampak je bilo v redu, pač obudiš to znanje. Delalo se je v vseh vremenskih pogojih, ko je deževalo, smo oblekli pelerine, nepremočljive hlače in obuli škornje. V Sloveniji se v takem primeru umaknemo s terena, ampak je bila kljub temu zelo pozitivna izkušnja. Predvsem sem izkopaval stvari, ki jih pri nas ni.

Ko si na terenu si veliko v naravi, kako jo doživljaš?

Delo arheologov večinoma poteka na prostem, v naravi in smo aktivni v vseh vremenskih pogojih, od lepih sončnih dni, do megle in dežja. Kljub temu, da je kdaj naporno, je to zelo lep delovni prostor. Dostikrat se lahko človek v zeleni okolici malo spočije. Če delo poteka v mestu, tega ni. Moj odnos do narave je spoštljiv, ker gre za okolje, v katerem živimo, brez katerega ne moremo, saj smo del tega. Človek je, kljub temu, da je zelo aktivno udeležen v oblikovanje okolice in narave, še vedno del narave. Narava me fascinira, nekaj časa sem zelo rad fotografiral v naravi, pa tudi sicer rad hodim naokoli. Ker narava ni moje osrednje področje interesa, me ponavadi drugi s svojimi pogledi in doživljanji spomnijo na to, da je narava nekaj večjega. Saj ne, da tega ne bi videl, vem, da je tako, kdaj pa je dobro malce preusmeriti pozornost in si reči: »Vav, pa je res čudovita!«

Koga bi raje srečal na terenu, medveda ali divjo svinjo in zakaj?

Medveda, ker je bolj »razumen«. Brez kakšnega vmesnega hrupa se bo obrnil in šel. S svinjami sem se že srečal, te so malo bolj živčne, človek ne ve, kako bodo odreagirale. V takih primerih odreagiram zelo instinktivno. Če je žival blizu, ne tečem stran, če je daleč, se umaknem. Če je pa preblizu, pa je treba zagnati malo hrupa, da se obrne.

S kom bi se sicer še rad srečal in pogovarjal?

Rad bi se srečal z Milesom Russellom. Sicer sva znanca po spletu, nisva se pa še osebno srečala. Je arheolog iz Anglije. Z njim bi se rad srečal, ker je človek, ki ima zelo rad prazgodovino in je zagnal en velik projekt, v katerem ozaveščajo javnost.

Od pokojnih pa bi se rad srečal z Mickom Astonom. To je bil arheolog, ki je začel z oddajo Time Team. To je bila serija, ki je potekala 21 let. Šlo je za tridnevna izkopavanja, ki so se predvajala na televiziji v Veliki Britaniji. S tem so arheologijo res zelo približali ljudem, marsikdo se je zaradi te serije začel ukvarjati z arheologijo. Zame je to zelo pozitivna zgodba, zato bi se želel srečati z njim, če bi še živel. Sem pa spoznal njegove prijatelje, ljudi, ki so z njim delali, pa ne arheologe, sosede, zelo prijetne ljudi. Povedali so mi, da je bil Mick Aston zelo zagnan človek. Kljub temu, da je bil ateist, ga je najbolj zanimala srednjeveška arheologija in samostani.

Kaj pa iz daljne zgodovine?

Hm, v zgodovino bi šel pogledat v kakšno obdobje, ker me zanima, ali si jo pravilno predstavljamo in interpretiramo, ali je bilo res tako. Kakšnih stvari si sploh ne moremo predstavljati, na primer, zakaj so bile neke jame izkopane na določen način in podobno. Biti neaktivno udeležen v nekem obdobju bi bilo zelo zanimivo.

Od oseb bi mogoče želel srečati slovenskega starinokopa, arheologa samouka iz 19. stoletja, Jerneja Pečnika. Bil je posebnež, ki je hodil naokoli po Sloveniji. Ljudi je znal spraševati na tak način, da so mu povedali, kje so kaj našli ali pa kje so kakšne gomile. Bil je samouk, ki je izkopaval in s tem tudi služil. Mene on zanima predvsem zato, ker je prehodil res veliko Slovenije. Sicer ne Krasa, bolj Štajersko, Dolenjsko, osrednjo Slovenijo. Imel je dober občutek za pokrajino, oko za to, kje se kaj nahaja, in znal je pristopiti do ljudi.

Danes imamo zaradi njega veliko arheoloških stvari v muzejih v Ljubljani, na Dunaju in v kaj tudi v Trstu. Takrat so muzeji odkupovali starine, šlo je za prestiž in on je bil v Sloveniji eden od tistih, ki so aktivno izkopavali predvsem prazgodovinska grobišča. Podobno je Marchesetti počel na Krasu in na Tržaškem, pa vojvodinja Mecklenburška tudi. Takrat še ni bilo poklica arheologa, vse je bilo še zelo v povojih.

Pri svojem delu uporabljaš sodobne prijeme, tehnologijo itd. Ali je tehnologija zate tudi kultura?

Ne, mislim da je bolj pripomoček za to, da nekaj lažje predstavimo ljudem. Zelo težko je govoriti o arheološki dediščini, brez da jo predstavimo plastično. Z novimi tehnologijami je mnogo lažje pokazati arheološke ostaline, ko gremo na teren. Okrog Škocjana je na primer veliko raznih kucljev. Kjer ni zaraščeno, so še dobro vidni, ampak ljudje si ne predstavljajo, kako veliko je to bilo. Če jim s pomočjo tehnologije pokažemo celo polje in kako se to povezuje v parcele, si vse skupaj mnogo lažje predstavljajo.

Tehnologijo je treba uporabiti, temu ne nasprotujem. Če je kaj novega, preizkusim. Nove tehnologije so zelo uporabne za širjenje vesti o dediščini po spletu, pri tem sem tudi sam zelo aktiven. Ljudi veliko stvari zanima in če si jih lahko predstavljajo, se hitreje zgodi, da jim dediščina začne nekaj pomeniti. Sicer je to samo kup kamenja, o katerem arheolog nekaj govori. Če pa vidijo, da gre za elemente, ki so prisotni po celi pokrajini, ki se povezujejo, in niso samo osamljene groblje na primer, je pa drugače.

Česa ne bi nikoli kupil?

Steznika! (smeh) Joj, kakšno vprašanje. Bolj ko razmišljam, bolj vidim, kaj bi vse kupil, tudi drugim.

Če bi lahko spremenil eno stvar na planetu, kaj bi to bilo?

Uf, vprašanje za miss sveta. Kaj pa vem, ukinil bi Facebook. To je prvo, kar mi je prišlo na misel. Vse te nove stvari imajo pozitivno in negativno plat. Kaj bi zares spremenil? Spremenil bi to, da bi se gonja po zaslužku spreobrnila v »gonjo« k temu, da se ne bi več gledalo samo nase, da bi se gledalo, kako živimo kot družba in planet. Da bi se vsa ta energija, ki je zdaj usmerjena v zaslužek in lastno dobro, preusmerila v to, da bi začeli delati za dobro vseh oziroma za dobro planeta. To bi spremenil. Ljudje bi lahko s tem naredili marsikaj. Blaginjo za vse. Da bi se malo obrnile te razlike med ljudmi, kjer so eni super bogati, drugi pa nimajo nič. Le tako bi lahko šli kot planet skupaj naprej.

In še zadnje vprašanje. Katera začimba ti je najljubša?

Najljubša mi je tista rdeča, tanduri, to je mešanica začimb. Ali pa zelo dober curry. Od tistih, ki rastejo pri nas, pa timijan.