Jasmina Klopčič je pletarka in živi v Brkinih. Zaposlena je na Agenciji Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke. V Zavodu Dobra pot sodeluje že pet let kot vodja projekta Otip narave, v katerem skupaj s sodelavko Janjo Smrkolj pripravljata pletarske delavnice za vse generacije. Prizadeva si za ohranjanje pletarskih znanj kot enega od delčkov kulturne dediščine naših prednikov, za vračanje vrednosti temu delu, ki poleg samih ročnih veščin spodbuja in gradi tudi odnos med človekom in naravo. 

 Pozdravljena Jasmina, hvala, ker si se kljub natrpanemu urniku odzvala povabilu na pogovor.

Z veseljem.

Pletenje košar je veščina, ki je v Sloveniji dokaj redka. Kako to?

Pletenje košar je starodavna veščina, ki so jo pravzaprav poznala ljudstva po celem svetu, tudi v Sloveniji je bilo pletarstvo močno razširjeno, predvsem v 19. in 20. stoletju. Potem je naš način življenja spremenil tok razvoja, zelo se je pohitril, odtujili smo se od narave in posledično je prišlo do upada vseh vrst obrti, s tem tudi pletarstva. Danes res le malo ljudi ta znanja ohranja in zna splesti kakšno stvar.

Kako si se spoznala s to veščino?

Začelo se je, ko smo se s prijatelji enkrat pogovarjali o tem, kaj bi v življenju počeli, kaj nas zanima. Nekdo je omenil košare in spomnim se, kako sem bila navdušena nad zamislijo, da bi se naučila pletenja košar. Nato sva se s prijateljico Janjo, ki je zdaj moja sodelavka pri projektu, odločili, da se odpeljeva v Belo krajino in se tam pri gospodu Ivanu Veseliču naučiva plesti košare. Že ob prvem obisku nama je gospod Ivan pokazal, kako se naredi košara, in potem sva ga obiskali še enkrat in še enkrat in skratka, potem se naju ni več mogel otresti. Bil je zelo vesel, da sva tako zagreti in se pripravljeni učiti, zato naju je naučil še opletanja steklenic. Pozneje so nama postali všeč še slamnati peharji, kar naju je ponovno pripeljalo na učno uro pletenja, in tako je šlo naprej, vedno bolj sva si želeli znanja. Videli sva, kako pomembno je, da se ta znanja ohranijo, kako res kritično je dejstvo, da izginjajo. To je ena izmed pomembnejših obrti, ki kot kulturna dediščina izginja. Potem sva se odločili, da začneva s projektom Otip narave in da v sklopu projekta organizirava delavnice pletenja.

To so bili začetki sodelovanja z Zavodom dobra pot. Kaj te žene, da vztrajaš že pet let?

Ko smo začeli z delavnicami, je bil odziv ljudi dober, bili so zelo veseli tega znanja. Doživetje, ko podeliš to znanje z drugimi, je tudi zame zelo lepo. Recimo, nikoli ne bom pozabila ene od prvih delavnic, ki jo je obiskala starejša gospa, ki se je vse življenje želela naučiti pletenja košar. Mislila je, da se ji ta želja ne bo izpolnila, a potem je opazila naš plakat z veliko košaro in vabilom na delavnico. Prišla je dvakrat, tretjič zaradi zdravstvenih razlogov ni mogla več, a je prinesla udeležencem potico v zahvalo, ker delamo tako lepo delo. Delavnice so se vrstile druga za drugo in z njimi tudi raziskovanja različnih načinov pletenja in materialov. Porajale so se želje, kaj vse je treba še pokazati ljudem, kaj vse jih je treba še naučiti in tako je zgodba rasla. Zdaj, ko pogledam teh pet let za nazaj, je občutek dober. Veliko smo že naredili.

V projektu Otip narave skupaj s sodelavko razširjata znanje o pletenju z naravnimi materiali in o vsem, kar je s pletenjem povezano. Kako poteka vajino sodelovanje?

Veliko se usklajujeva, ampak sva se že kar uigrani in mislim, da sva dober tim. Pri najinem sodelovanju je važno predvsem, da sva obe temu delu naklonjene s srcem in da naju to iskreno veseli. Iz sodelovanja pa vsakič pride tudi navdih za naslednjo delavnico, ki ga zgrabiva in uresničiva. Ko je čas za rezanje vej, se skupaj odpraviva v naravo po material. Imava veliko srečo, da sva spoznali nekatere domačine iz okolice Postojne, pri katerih so nama vrbove šibe vedno na voljo. V času, ko se pobirajo, izkoristiva priložnost in jih nabereva.

Druge najine dejavnosti poleg priprave in izvedbe delavnic so še aktivna raziskovanja, ko se skupaj odpraviva spoznavat veščine pletarskih mojstrov, če je treba, tudi na drugi konec Slovenije. V dogovoru z njimi potem ta znanja prenašava naprej. Pletarska dediščina je last nas vseh, tudi sama sem znotraj tega en košček celote in zelo lepo je občutiti in gojiti spoštovanje do ljudi, ki so te pletenja naučili in ga s spoštovanjem predajati naprej.

Kaj so pravzaprav beka, vitra … pletarji uporabljate  veliko posebnih izrazov?

To je res, ko enkrat vstopiš v ta svet, ugotoviš, da obstajajo izrazi za določeno vrsto ali postopek ali obliko veje. To je pletarska terminologija, pri uporabi katere si želim biti natančna.

Beka je ena od številnih vrst, ki sodijo med drevesa, ki jim rečemo vrbe, najbolj je znana ravno zaradi uporabe v pletarstvu in pri vezanju trte v vinogradih. Vsako leto jo je potrebno obrezati, saj se za pletenje uporabljajo enoletne veje, ki se v pletarstvu imenujejo šibe. Zdaj pa k razliki med šibo in vitro – vitra je cepljena šiba. Obstajajo tudi vitre iz leske, ki so prav tako cepljene in brušene. To so izrazi, ki sem se jih tekom dela naučila in se jih trudim predati naprej. Je pa res, da si je treba kdaj kak izraz izmisliti, ker so se stara poimenovanja že pozabila. Nov izraz je pri nama dobilo na primer orodje, ki razcepi veje – razcepač. Žal se s tem, ko izginjajo znanja, izgublja tudi terminologija. Nedavno sem na predavanju o pletenju s slamo slišala, da se ženske, ki pletejo s slamo, imenujejo pletice. Ta izraz je prisoten samo še v starih ljudskih pesmih, izginil je iz pletarskih krogov in pogovornega jezika, zato je skupaj z veščino vredno raziskovati in ohranjati tudi besednjak. 

Pri pletenju niso dovolj samo roke, kateri pripomočki pridejo prav?

Najpogostejši pripomoček so škarje, brez njih ne gre. Velikokrat se uporablja tudi nož, kakšne klešče, šila, deščice za podlago, da se vanje zareže, razcepač in podobno.

Kako pa se beka pripravi?

Enoletna bekina šiba postane primerna za pletenje jeseni, ko odpadejo vsi listi, to je nekje v mesecu novembru. Takrat je pravzaprav vsaka veja, ki se odreže, prožna in primerna za takojšnjo uporabo. Če se shranijo v hladnem in vlažnem prostoru, čez zimo lahko tudi v snegu, so veje primerne za pletenje celo zimo. Tudi sicer je bilo pletenje bolj zimsko opravilo. Februarja, marca je treba beko obrezati čisto do debla, ki se imenuje bečnik. Ko se otopli, se veje posušijo, se lomijo in niso več primerne za pletenje. Takšne veje je treba potem kuhati 4–5 ur, da postanejo spet prožne in primerne za delo. Če jih olupimo, dobimo t. i. beljene šibe, lahko pa jih do uporabe pustimo neolupljene v hladni vodi.

Kje pa se lahko beka nabere?

Midve sva dobili dovoljenje za nabiranje od lastnikov, ki imata nasad bek ob potoku. Zasadila sta ga, ker sta želela utrditi nabrežje. Vedela sta, da je beka zaželena surovina, in ker je ne uporabljata v pletarske namene, sta nama jo odstopila.

Katere lastnosti beke so ti všeč?

Najbolj mi je všeč, da je tako prožna, beko lahko sedemkrat oviješ okoli prsta in ne poči. Udeležencem delavnic zelo rada svetujem, naj se nikar ne bojijo zvijati beke, naj bodo hrabri, ker bo vse v redu. Prožnost in občutek, ko jo imaš v roki, je super. Zdi se, da pletenje kar samo steče.

S katerimi naravnimi materiali si že pletla in kaj ti je bilo najtežje?

Z beko, srobotom, koruznim ličjem, trstičjem, ločjem, lesko, s slamo. Pri žbrincah, to so kraški koši za listje, se uporablja tudi dren. Najtežje mi je bilo sploh pridobiti leskine vitre. Za to je treba v gozdu poiskati mlado in dolgo leskino vejo, ki nima stranskih vej. Potem se jo zareže in naredi vitro tako, da jo upognemo čez koleno, kar je tudi fizično naporno. Dokler tega nisem osvojila, sem mislila, da mi ne bo nikoli uspelo. Ko pa se enkrat leska poda in uspe, je občutek neverjeten. To je bila zame velika zmaga in za nameček so takrat prišle na delavnico ženske iz Krasa, ki so vitre vihtele brez težav. Bila sem absolutno šokirana. Ampak se da, sprva samo izgleda težko.

Veliko izkušenj se je nabralo. Katere so ti najbolj pri srcu?

Zelo, zelo rada grem iskat v naravo material, saj ob tem dobim prijeten občutek o tem, kako je narava bogata in koliko človeku lahko da, če le zna poiskati. To je eden od trenutkov, ki mi zelo veliko pomeni, in zato se na delavnicah trudimo, da ljudem poleg same tehnike pletenja predamo tudi vedenje o tem, kako poiskati drevo, ga prepoznati, mogoče celo posaditi. Skratka, graditi ta odnos do surovine se mi zdi enako pomembno kot sama veščina. Drugi lep moment je takrat, ko je že vse pripravljeno za delavnico in čakamo, da pridejo ljudje. Je prijetno napeto, ko se na vratih prikažejo stari znanci in novi udeleženci. Na koncu delavnice pa uživam, ko vidim veselje ljudi, ki so nekaj ustvarili, kljub temu, da so vmes že izgubili voljo in se skoraj vdali. Z vztrajnostjo pa vidijo, da zmorejo, in lepo je začutiti hvaležnost ljudi za to, da si jih nekaj naučil.

Kaj načrtuješ v prihodnje, povezano s projektom Otip narave?

S sodelavko Janjo se veliko pogovarjava o tem, kako nadaljevati, ali delava v redu, ali bi morali kaj spremeniti. Zanimanja je veliko, zato nama je zdaj prioriteta, da najino delo uravnoteživa z vsemi ostalimi deli življenja. Mislim, da bova nadaljevali z delavnicami in raziskovanjem novega, spoznavanjem novih mojstrov, novih tehnik, novih materialov, poglabljanjem v gradivo o tem, kako so včasih ljudje s tem živeli in kako bi se dalo to na zanimiv način prenesti v naš čas. Ko se nekdo udeleži delavnice in izkusi, kako je narediti košaro, postane bogatejši in mogoče se spremeni njegov odnos do te obrti. Če želimo, da se vsa ta znanja ohranijo, moramo vrniti vrednost temu ročnemu delu, znanju in veščini ter oživiti spoštovanje do prednikov, ki so ta znanja bolj živeli. Tudi to je del naše identitete. Mislim, da se z malimi koraki, kot je ena delavnica, lahko doseže veliko in upam, da se bo v prihodnje to odrazilo tudi v širšem smislu. Biti pletar, kjer koli v Evropi, danes ni donosna, pridobitna dejavnost in iz tega stališča je za mlade neatraktivna, ampak s tem, ko raste spoštovanje in ko se obrti vrača vrednost, pa imam upanje, da se bo to začelo odražati tudi na okoliščinah obrti, ki jih lahko kakšne ustanove ali država ali vsi skupaj malo spremenimo. Trenutno stanje ni najboljše.

Omenila si, da postane človek ob pletenju bogatejši. Kaj je zate bogastvo?

Bogastvo, hm … tako bi rekla, v sebi imam neko skromnost oziroma prepričanje, da človek ne rabi veliko za srečo. Zato mislim, da so bogastvo lepa izkustva in odnosi in to, da ima človek možnost delati tisto, kar ga res veseli.

S katero organizacijo ali osebo si želiš sodelovati?

Z delavnicami smo začeli v Parku Škocjanske jame na Delezovi domačiji. Tam je vsekakor zelo lepo okolje za delo in upam, da bomo tam imeli delavnice tudi v prihodnje. Okolje je čudovito, poleg tega lahko ljudje delavnico povežejo s kakšnim izletom v te kraje. Zelo lepo je tudi sodelovati z lokalnimi društvi in entuziastičnimi učitelji, ki si želijo nekaj naučiti otroke. Skratka, vsi trenutni sodelavci so super in upam, da bomo še naprej sodelovali.

Ali si pri delu v tem projektu spoznala kaj  dobrih ljudi?

Ja, zelo veliko. Ljudje, od gospoda Ivana, do vseh ostalih, ki sem jih spoznala na tej poti, se z veseljem ukvarjajo z obrtjo, kot je pletarstvo. Spoznala sem ljudi, ki so preprosti in srčni in imajo tisto nekaj, zaradi česar je vredno z njimi reči kakšno besedo več. Vredno je priti še enkrat k njim na obisk, ker se zmeraj zgodi nekaj dobrega. Prepričana sem, da je čar v tem, da delajo tisto, kar imajo radi.

Kaj pomeni zate biti dober človek v času, v katerem živimo?

Dober človek je zame tisti, ki ima dober namen, ki želi dobro sebi in ostalim okoli sebe, ki je pošten, iskren, ki zna pomisliti na sočloveka, se vesti sočutno, ko vidi stisko ali nekoga, ki potrebuje pomoč, ki ne okleva, ampak stopi nasproti, če le lahko.

Kateri osebi bi naredila in podarila košaro?

Imam že cel seznam. Zdi se mi lepo, da v zahvalo ali kot pozornost nekomu nekaj spletem. Še posebej, ko nekdo pride nasproti, kakor ta nesebična domačina, ki nama dovolita pri njima nabirati veje. Če nam kdo podari material, imam vedno željo, da to pozornost povrnem s pleteno košaro. Pa tudi sicer mislim, da je pletena košara lepo darilo in bi ga privoščila vsakomur.