V slikoviti vasici Pliskovica na Krasu živi in deluje kamnoseški mojster Jernej Bortolato. V svoji kamnoseški delavnici, kjer smo vedno dobrodošel gost, tankočutno oblikuje kakovostne izdelke s certifikatom Art&Craft za mnoge namene. Na vsakem koraku ozavešča javnost o kamnoseški tradiciji, o kraškem kamnu in življenju z njim. Je priljubljen in odgovoren mentor mladim generacijam, na katere z veseljem prenaša svoje mojstrske veščine.

Pozdravljen Jernej, hvala, ker si se odzval povabilu na intervju. Zate pravijo, da slišiš kamen. Kaj ti pripoveduje?

Ne vem, če ga slišim, ampak kadar delaš nek izdelek za dušo, kadar delaš zase, kadar nekaj razvijaš in poskušaš dobiti obliko, se kamnu prepustiš in iz kamna ne nastane ravno tisto, kar je bilo na začetku v glavi. Vidiš in odkrivaš nekaj novega in včasih se tudi kaj lepega, oblikovno zanimivega posreči. Če pa delaš za naročnika, pa moraš izbrati točno takšen kamen, ki bo ustrezal izdelku in njegovi uporabnosti.

Kamnoseštvo je bogato izročilo Krasa. Zakaj je zate kulturna dediščina pomembna?

Kraševce je kamen zaznamoval od zmeraj. Kamen so izkoriščali sebi v prid, najprej so gradili zavetišča, prebivališča, uporabljali so ga za posode za shranjevanje. Pozneje je postal kamen statusni simbol premožnejših, ki so uporabljali bolj dodelan in kakovostno izdelan kamen. To vse skupaj je izoblikovalo človeka tukaj na Krasu, zato se je tradicija kamnoseštva  v različnih obdobjih in v različnem obsegu zmeraj ohranjala. Danes ne potrebujemo več toliko kamnosekov kot nekoč, ker smo lahko bolj produktivni in ker imamo sodobno orodje. Pravilno je, da ohranjamo tradicijo, pogrešam pa tradicijo v sodobnosti in vnašanje tradicije v sodobno arhitekturo, pri teh stvareh pa mislim, da zadnjih 50 let ravno nismo bili dovolj inovativni, da bi zanamcem pustili del sedanjega časa.

Ali nam kulturna dediščina lahko obogati življenje?

Ja, seveda, saj sta kraška kulturna dediščina in arhitektura zelo pomembni in prepoznavni. V vsaki vasi, ki jo obiščeš, srečaš portale, štirne, kamnite okenske okvirje, jerte, vse te elemente, ki so značilni za kraško arhitekturo in to bogati, saj smo na nek način posebni. Posebne so te ozke ulice, drugačen način gradnje kakor v Istri ali v drugih krajih, kjer je prav tako kamen doma. Na svojevrsten način se je izoblikovalo to bogastvo, ki je posebno in ga moramo na nek način tudi cenovno ovrednotiti. Je pa škoda, da smo v preteklosti veliko stvari uničili in zanemarili, kar bi danes lahko zelo dobro uporabili. Turisti in tujci so navdušeni, ko vidijo to kulturno dediščino, mi smo pa tukaj preveč doma in teh stvari ne opazimo.

Brez muje se še čevelj ne obuje. Kakšna je bila tvoja pot do mojstrstva kamnoseških veščin?

V svojem življenju sem poskusil marsikaj, po poklicu sem elektronik, prvo službo sem dobil kot vzdrževalec in pletilec, enajst let sem se ukvarjal z električnimi inštalacijami in kamnoseštvo sem imel za hobi. Sicer pa je bil oče »kriv«, da sem se začel ukvarjati s kamnoseštvom. Delal je v podjetju Marmor Sežana, ki se je ukvarjalo s pridobivanjem kamna in me spodbudil, naj poskusim z oblikovanjem kamna. In potem, ko narediš nek izdelek in vidiš, da je nekaj nastalo, si ponosen nase, ker je nastalo »izpod rok«. To mi je bilo zmeraj všeč, verjetno bi se ravno tako navdušil, če bi se preizkusil s kakšnim drugim materialom. Če danes pogledam fotografije prvih izdelkov, mi niso tako všeč, a to so bili začetki in takrat sem bil ponosen. Potem sem začel piliti spretnost oblikovanja kamna, spoznal sem oblikovalca Andraža Debeljaka, s katerim sva petnajst let ustvarjala čudovito zgodbo o kamnu, on kot oblikovalec in tržnik, jaz kot proizvajalec. Nastalo je nekaj vrhunskih izdelkov.

Kaj nastaja v tvoji kamnoseški delavnici?

Specializiran sem bolj za drobne predmete, se pravi sklede, terilnike, manjše posodice, žrmlje-mlin (priprava z dvema kamnoma za ročno mletje žita), naredim tudi kakšen umivalnik ali kakšen nagrobnik, ki je malo drugačen od običajnih granitnih. Kjer se le da, poskušam vključiti nek detajl iz tradicije oziroma kar precej izdelkov izhaja iz tradicije, a so nato prilagojeni, pomanjšani in zato zanimivi za današnji čas. Tradicijo poskušam ohranjati na sodoben način. Pri uporabi materiala želim ostati zvest kraškemu kamnu, zato delam vse iz našega kamna. Na Krasu imamo zelo zanimivo kamenje, a žal samo pet kamnolomov. Če bi imeli kakšnega več, bi zaradi pestrosti strukture lahko uporabili kamen v vseh odtenkih, od rdečega do črnega in vseh odtenkih sive, lahko bi več kombinirali.

Ali ti je kak izdelek še posebej ljub?

Vsak izdelek ti je po svoje ljub, dokler je nov, ko veš, koliko si vložil vanj. Ne morem reči, da se posebej navežem na izdelke, najbolj so mi pri srcu v času raziskovanja, ko načrtujem, kako bom prišel do cilja. Predvsem zahtevnejši izdelki zahtevajo drugačne prijeme, ki jih moraš premisliti, in takrat jih vzljubiš.

Ali lahko opišeš postopek kako nastane na primer posoda za mast?

Najprej izberem kamen primerne velikosti, na žagi ga grobo odžagam in dam na stružnico, ker je posoda okrogla. Postružim zunanji del, ga »poštokam« ročno ali s pnevmatskim kladivom, postružim še luknjo, pobrusim, pripravim pokrovček in očistim. Pokrovčke včasih izdelam prej, tako da potem luknjo prilagajam pokrovu. Pri postopkih ponavadi uporabljam strojno in ročno orodje - kar je okroglega delam na stružnici, kar je drugih oblik uporabljam brusilke, na grobo klešem s pnevmatskim sekačem oz. pištolo, dokončujem pa z ročnim orodjem. Orodje, ki ga uporabljam, so uporabljali že pred sto leti v nabrežinskih kamnolomih, mogoče ne tako specializirano orodje kakor je danes, vendar so že tistikrat uporabljali stružnice in pnevmatska orodja.

Štokanje je poseben izraz za oblikovanje kamna s kladivom?

Tako je, to je kladivo, ki ima zobke in s katerim udarjaš, da nastane tekstura. Danes najprej z brusilko naredimo obliko, s tem kladivom pa nato še teksturo. Včasih so najprej s špico poravnali površino ali naredili obliko, potem pa obdelali kamen s kladivom - bočardo do teksture. Štokanje je bil način, da so dobili ravno površino.

Stene mojstrskih delavnic so vedno polne najraznovrstnejših pripomočkov za delo. Katera so tista tipična orodja, ki jih uporabljaš pri ročni obdelavi kamna?

Kamnoseki smo poznani po sekaču, »špicah« in macolah različnih velikosti. Sekačev imamo veliko, od čisto majhnih do velikih, pomembna pa so tudi zobata kladiva, se pravi »bočarda«, »krempljač«, »broka« in tako naprej. To je osnovno orodje, ki ga moraš imeti, da lahko začneš. Tem osnovnim dodamo še brusilke in kakšne večje stroje, vrtalnike itn.

Praviš, da se je treba povezovati, da skupaj lahko naredimo mnogo več. S kom sodeluješ pri svojem delu?

Ko sem začel s kamnoseštvom, mi je vrata odpiralo sodelovanje z oblikovalci. Pomembno je tudi, da kamnoseki sodelujemo med sabo pri večjih naročilih, zaradi izmenjave orodja ali boljših pogojev in specializacije dela, ki so med kamnoseki različne. Zelo pomembno je tudi delo z mladimi, ki imajo drugačen pogled na ta svet. V Sežani imamo višjo strokovno šolo za oblikovanje kamna, ki jo obiskujejo mladi z novimi idejami in novimi pristopi do kamna. Iz kamna lahko nastane vse od majhnega uhančka pa do najvišje stolpnice v Evropi. Vsepovsod ga srečamo in ti pristopi do obdelave kamna so lahko različni. Mladi s svojimi idejami odpirajo nov pogled na kamen.

Aktiven si tudi v območni obrtno-podjetniški zbornici. Kakšno vlogo opravlja zbornica pri ohranjanju kulturne dediščine?

Z ohranjanjem kulturne dediščine se bolj kakor območna obrtno-podjetniška zbornica ukvarja sekcija za domačo umetnostno obrt pri obrtno-podjetniški zbornici Slovenije. V sklopu te sekcije skrbimo za kakovost izdelkov. Zbornica ima javno pooblastilo države za komisijo, ki ocenjuje izdelke in podeljuje certifikat Art&Craft in tukaj poskušamo izbirati kakovostnejše izdelke. Žal je sedaj tako, da tisti, ki izdelujejo kakovostne izdelke, nimajo nobenih ugodnosti in se zato zelo malo rokodelcev odloči za certificiranje izdelkov. Pri sekciji se trudimo, da stanje izboljšamo in da bi za kakovostne izdelke pridobili tudi ugodnosti od države, predvsem zato, da bi ta znanja prenašali in izobraževali mlajše generacije. Pri rokodelstvu je tako, marsikdo zna marsikaj narediti, ampak treba je ločiti mojstra od povprečnega izdelovalca, ki bi ga radi spodbudili, da se še malo potrudi in pridobi certifikat. Spodbujamo ohranjanje dediščine po eni strani, po drugi pa bi radi dediščino nadgradili in usmerili v novosti, inovativnost je zelo pomembna. Čas gre naprej, pred sto leti takšnih izdelkov, ki jih danes izdelujemo, ni bilo smiselno in možno izdelovati, ker jih niso uporabljali.

Znanje in ljubezen do oblikovanja kamna zelo rad prenašaš na mlade. Že dve leti v okviru mladinskih taborov SKULtivIRAJ SE sodeluješ z Zavodom Dobra pot. Te je pri delu z najmlajšimi kaj presenetilo?

Pri delu z otroki sem presenečen vsakič. Na delavnicah imajo nekateri otroci prvič v rokah kamnite ploščice in oblikovanje kamna odkrivajo na svoj način. Zmeraj je v skupini nekdo, ki ga pouk v razredu ne zanima preveč, pri oblikovanju kamna pa je izjemen. Vedno znova me preseneti, koliko idej dobijo otroci po tem, ko jim v desetih minutah razložim, kaj je kamen in kako bodo delali z njim. Zanimivo je, da dostikrat niti ne vejo, v kateri roki bi držali dleto in v kateri kladivo. Ko jim pokažeš nekaj enostavnih postopkov, pa jih kar osvojijo. Malokrat se je zgodilo, da koga ni pritegnilo, običajno si želijo tiste tri ure delavnice podaljšati in narediti še kaj. Otroke ročne spretnosti zelo zanimajo, ker danes možnosti preizkušanja le-teh nimajo, niti enostavnih  možnosti oblikovanja lesa, ki je vsepovsod in ga je enostavno obdelovati. Lansko leto sem imel okrog 25 delavnic po celi Sloveniji in otroci od Pirana do Prekmurja so imeli možnost spoznati, kako se obdeluje kamen.

Mentor mladim si tudi na Višji strokovni šoli ŠC Sreča Kosovela v Sežani. Kaj si prizadevaš naučiti mlade?

Zadnja tri leta zaradi časovne stiske žal nisem bil mentor, ker ne morem biti povsod in ne želim biti neodgovoren. Če imam nekoga v delavnici, ga ne morem pustiti samega, saj je treba biti zraven, kadar potrebuje nasvet. Brez nasveta si lahko pokvari izdelek, ki ga je obdeloval štirinajst dni ali tri tedne in naknadno ga je težko popraviti. Kljub temu spremljam delo študentov, še vedno sodelujem z njimi, velikokrat jih tudi obiščem in kadar kdo kaj potrebuje, z veseljem pomagam. Ker sem sodnik na evropskih tekmovanjih v oblikovanju kamna Euroskills, mi ta dejavnost vzame tudi veliko časa, ki ga je potem manj za pridne študente.

Ali si na tekmovanju mladih v obvladovanju kamnoseških veščin strog sodnik?

Sodnik sem po pravilih, pri kamnoseštvu je tako, da na tekmovanjih merimo. Do milimetra natančno merimo odstopanja, vendar - eno so meritve, drugo pa celosten izdelek. Na zadnjem tekmovanju na Madžarskem se mi je zdelo precej krivično, da je bil naš tekmovalec Tilen Meglič zaradi napak šele peti, četudi je edini dokončal izdelek. Dobil je medaljo za odličnost in kjub odstopanjem bi svoj izdelek lahko prodal, ker je bil zaključen. Dostikrat je treba izdelek pogledati kot celoto in pri tem biti pošten do vseh.

Kako misliš bi bilo treba pritegniti današnjo mladino v kulturno dediščino?

Treba jim je dati možnost, da se preizkusijo, da naredijo nekaj sami. Če spletejo koš, vedo kako je treba. In ko ga bodo spletli enkrat, bodo naredili še kakšnega. Vsak se izuči za nek poklic, s katerim se preživlja, a obdelovanje kamna je lahko hobi, ki morda nekoč prinese tudi zaslužek. Tudi mene takrat, ko sem imel 16 let, kamnoseštvo ni zanimalo. Pritegne te ko začneš, ko se preizkusiš, ko vidiš, da nekaj nastane.

Če bomo mladim dali možnost, da poskusijo, se bodo lahko tudi odločili, če nimajo možnosti poskusiti, se ne morejo odločiti. Po mojem mnenju  odraz lepega poklica ni, ko vidimo nekoga lepo oblečenega v avtu, saj ne vemo, kaj vse je v ozadju in ravno tako, ko vidimo zaprašenega kamnoseka, ne vemo, koliko zadovoljstva je doživel, ko je naredil nek izdelek. Če opravljaš poklic z veseljem, pozabiš na slabe trenutke, niti ne misliš nanje. V svojem življenju sem vsako delo opravljal z veseljem, drugače ga ne bi niti opravljal. Pomembno je poiskati pozitivne plati dela, če iščemo negativne, se ne splača niti začeti, nima smisla. Nekateri poklici so dostikrat prikazani na napačen način, saj poudarjamo, da je delo težaško in naporno in povrhu se odvija še v neurejenem okolju. Pokazati je treba, kakšne vrhunske stvari se lahko izdela, in urejeno delavnico, šele s tem bomo prepričali mlade, da bodo vsaj poskusili. Kar promoviramo mladim, je treba pokazati v praksi in jim pustiti vtis, da je tudi kamnosek lahko »frajer«. Pokazati jim moramo, da si »faca«, če nekaj ustvariš.

Kaj je odločilno, da se mlad vajenec ali dijak odloči za opravljanje tega deficitarnega in redkega poklica?

Mislim, da se je v zadnjih nekaj letih vpis povečal za več kot sto odstotkov, iz 3 smo prišli na 15 dijakov. Še vedno to ni veliko, primerno bi bilo, da bi za našo majhno državo izobraževali vsako leto do 25 dijakov. Večina se jih za poklic kamnoseka odloči, ker so že doma prišli v stik s to tradicijo, nekateri pa se odločijo iz meni neznanega razloga, nekaj jih pritegne v kamnoseštvo. Moram reči, da so bile promocije, ki smo jih izvajali zadnja leta, najbrž za marsikoga odločilne. Zanimivo je, da so jih takoj v prvem letniku pritegnila tudi tekmovanja in so spraševali, kdaj se jih bodo udeležili. Želja, izzivi in cilji vsakega posameznika so pripeljali do tega, da imamo uspešne fante in dekleta. Na višji šoli je med dijaki polovica deklet in polovica fantov in dekleta so zelo uspešna pri delu in oblikovanju. Od tistih, ki študij končajo, jih večina ostane v stroki, eni oblikujejo, drugi so kamnoseki, tretji so zaposleni pri kamnosekih, nekateri delujejo samostojno, drugi kot  restavratorji, ko je bil prehod na restavratorstvo še možen. Nekako vsi »jadrajo« v teh vodah in z njimi se preko različnih oblik delovanja srečujemo.

Kakšno je zavedanje o kamnoseški dediščini na Krasu danes? Je ohranjenih veliko kamnoseških mojstrovin in kako se ohranjajo?

V 70. in 80. letih so postali ljudje siti tega kamna in takrat se je ogromno dediščine uničilo. Tudi pri nas doma smo imeli čudovit portal, pa smo ga odstranili. To je cena napredka. Moj nono je bil napreden, ko je prišel traktor in se z njim ni dalo pripeljati na dvorišče, tako smo odstranili portal. Takrat mislim, da ni bilo nikakršnega svetovanja. Drug tak poseg so bila okna. Novogradnje so imele čudovito svetlo dnevno sobo, v domači hiši pa opoldne nisi mogel prebrati Primorskih novic, ker je bilo temačno. In tako smo odstranili tudi okna in vgradili večja. S tem se je  porušilo razmerje med okni in to je bil napredek. Kdor je bil napreden, je to uničil, ker se je počutil utesnjenega. Svetovanja, kot rečeno takrat ni bilo in tako se je uničil dobršen del kraške arhitekture, čudovitih portalov in tipičnih pročelij. Na srečo se je to enkrat v 90. letih ustavilo. Na Kras so začeli prihajati »vikendaši«, ki jim je bila naša dediščina všeč. Domačini so ugotovili, da nekdo ceni dediščino kamna in da je pripravljen plačati za tisto, kar je pri mnogih ležalo zakopano. Ljudje so se začeli prebujati in razmišljati drugače. Danes pa je že bistveno drugače, saj ljudje želijo ohraniti videz domačije iz preteklosti, seveda s prilagoditvami današnjim razmeram. Vsaj v strnjenih naseljih je prav, da se ta dediščina ohranja.

Kaj občutiš, ko vidiš, kako razpadajo stare kamnite hiše?

Grozno se počutim, kadar vidim hišo, ki propada. Po drugi strani se zavedam, da moraš biti junaški, da jo spraviš spet skupaj, saj je treba imeti zajeten kupček denarja. V svoji okolici poznam kar nekaj takih hiš. Moje mnenje je, da bi morala tudi država nekaj storiti na tem področju, saj bi ljudje pogosto želeli kaj urediti, a se zaplete pri lastniških zadevah, ko eden od 99 dedičev ne želi prodati in potem stvari stojijo in propadajo, vrednost hiše brez strehe pa je občutno manjša. Žalostno je, da bi morala poseči država, da bi se te stvari obrnile in da bi se začelo obnavljati. Nekatere hiše bi mogoče lahko rešili in ljudje bi ostali tukaj, doma.Več faktorjev vpliva na to, vsaj tako vidim jaz.

Ali poznaš vsak kamen v okolici?

Ne vem, če poznam čisto vsakega. Včasih je bilo tukaj na Krasu več kot 150 kamnolomov, kamen se razlikuje od kamnoloma do kamnoloma, od kraja do kraja, velikokrat so razlike med kamenjem zelo majhne. Kamen iz današnjih kamnolomov poznam, tudi kakšnega več, nisem pa prepričan, da bi na pogled vedel, s katerega kamnoloma prihaja. Nisem imel priložnosti, da bi obiskal vse lokacije kamnolomov.

Kakšno vlogo bo imel kamen v prihodnosti, kakšno vlogo bo imela kulturna dediščina v prihodnosti?

Mislim, da bo kamen vedno prisoten, ker ima nek čar, dušo in spet postaja neke vrste statusni simbol. Kakorkoli ga obrnemo, vedno je krojil usodo in ljudje se ga bodo posluževali, enkrat več, drugič manj. Kamen je bil nekoč v vzponu, zdaj teče krivulja mogoče ravno, a vse je odvisno od nas ljudi, od tega, kako inovativno ga bomo znali uporabiti.

Če pogledamo v tradicijo, je bil kamen nekdaj osnoven gradbeni material, danes to ni več, danes je bolj dekorativni material in v tej smeri se bo verjetno nadaljevalo. Še zmeraj pa bo ohranil estetski  priokus, ki bo dajal veljavo arhitekturi povsod po svetu. Naš kraški kamen je v preteklosti zaznamoval arhitekturo v svetovnem merilu. Vozili so ga do Dunaja, Milana in še kam. Danes pa kraški kamen leti od Rusije do Kitajske in Amerike, povsod se ga vgrajuje in ponosen sem, da imamo ne samo kamen, temveč tudi izdelke iz kraškega kamna. Pomembno je, da lahko ponudimo tudi storitev. Kamen je dragocena surovina, če ga izžagaš, ga v nasprotju z drevesom, ki znova zrase in čez 50 let spet stoji, ni nikoli več, zato mu moramo ustvariti čim večjo dodano vrednost. To pa dosežemo, dodamo z obliko.

Kar se tiče kulturne dediščine in arhitekture sem pristaš tega, da ostane v podobnih oblikah, kot je danes, oziroma kot je bila v preteklosti in da se ohranja. Predvsem v vasi ni smiselno vnašati neke tuje arhitekture. Lahko se vključijo sodobni materiali ali kombinacija enega in drugega, da ne izstopa in da se hiša ne skazi. Nimam nič proti, če so okna plastična, če le dodamo še kamnite okvirje, bo izgled sigurno »ta pravi«, kraški.

Kateri pregovor ali izrek o kamnu ti je pri srcu?

Pri pregovorih se držim tega, da pametni vedno popusti in običajno je res tako. Kamen je ponavadi tisti, ki popusti, drugi moramo biti pa malo bolj trmasti.