V sredo, 14. maja, smo se v okviru projekta Cvetoče police v spremstvu srčne naravoslovke Sitke Tepeh podali v raziskovanje kukavičevk, ki so letos v okolici parka Škocjanske jame zacvetele nekoliko prej kot običajno. Tokratni pohod nas je prijetno presenetil – opazili smo kar deset različnih vrst teh izjemnih rastlin. Njihova uspešna kalitev je namreč odvisna od simbioze z glivami pestunjami, ki mladim rastlinicam priskrbijo vsa potrebna hranila. Prav zaradi te zahtevne življenjske strategije kukavičevke rastejo počasi in le tam, kjer so razmere zares ugodne. Zato je tolikšna pestrost vrst, ki smo jo uspeli opaziti na enem samem izletu, še toliko bolj dragocena.

Prva med opaženimi vrstami je bila trizoba kukavica (Neotinea tridentata), prepoznavna po svojih svetlo rožnatih cvetovih s temnejšimi pegami in tridelno medeno usto, po čemer je tudi dobila ime. Našo pozornost sta pritegnila tudi navadna kukavica (Anacamptis morio) in navadni kukovičnik (Gymnadenia conopsea), ki sta s svojimi živobarvnimi, pogosto vijoličastimi cvetovi, prava popestritev kraških travnikov.

Ob robovih travnikov smo bili navdušeni nad odkritjem muholikega mačjega uha (Ophrys insectifera), ene najbolj zanimivih vrst kukavičevk. Njena cvetna ustna posnema obliko, barvo, dlakavost in celo vonj samice določene vrste kožokrilcev. S tem zvabi samce, ki v poskusu parjenja opravijo opraševanje – izjemen primer rastlinske prevare v službi razmnoževanja!

Pohod nas je vodil tudi do dolgolistne naglavke (Cephalanthera longifolia), ki uspeva na gozdnem robu, ter do čeladaste kukavice (Orchis militaris), katere cvetovi spominjajo na majhne čelade. Ena izmed impresivnejših je bila zagotovo bujna škrlatnordeča kukavica (Orchis purpurea), z močnimi, bogato obarvanimi cvetovi in mogočno držo, ki izstopa v vsakem rastišču. V senci gozda smo naleteli na jajčastolistni muhovnik (Listera ovata), skromnejšo, a biološko zelo zanimivo vrsto, polno nektarja.

Srečali smo tudi jadransko smrdljivo kukavico (Himantoglossum adriaticum), ki sicer še ni bila povsem razcvetena, a smo jo zlahka prepoznali po značilni obliki listov in cvetnega stebla. Med najnežnejšimi so bile pikastocvetne kukavice (Orchis ustulata), znane tudi kot pogorelčki – njihovi cvetni popki so temno škrlatni, spodnji cvetovi pa nežno beli z drobnimi škrlatnimi pikami, kar ustvarja poseben barvni kontrast.

Leta 2004 so bile z uredbo v Sloveniji o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah zavarovane vse vrste v družini kukavičevk (Orchidaceae). Zaradi različnih človekovih posegov v naravo – izsuševanja in uničevanja mokrišč, gnojenja ter zaraščanja habitatov – danes številne vrste kukavičevk spadajo med ogrožene rastline. Vsako najdeno rastišče je zato pomembno za ohranjanje te izjemne skupine rastlin.

Pohod smo zaključili s sprehodom do opuščene in zaraščene ledenice, ki nas je v tišini narave spomnila na nekoč drugačne čase in načine sobivanja z naravnim okoljem.

Zahvaljujemo se vsem udeležencem za pozorno opazovanje, deljenje znanja in iskreno navdušenje nad rastlinskim svetom. Do naslednjega botaničnega srečanja!