Mario Benkoč, prostovoljni naravovarstveni nadzornik, jamar in zagovornik narave sodeluje v Zavodu Dobra pot kot pravnik in član sveta zavoda. Poznamo ga kot človeka, ki zmeraj prisluhne in želi pomagati. V prizadevanjih za zmanjševanje podnebnih sprememb je zadnje čase zelo aktiven pri sprejemanju mednarodne strategije o biotski raznovrstnosti in sodeluje z mladimi iz celega sveta.

Mario, zelo si vpet v delo nevladnih organizacij v Primorski regiji. Kaj te je potegnilo k delu na tem področju?

Že od kar pomnim sem vpet v nevladno organiziranje, najprej kot predsednik prostovoljnega gasilskega društva, potem v Društvu študentov Brežice in Zvezi študentskih klubov ŠKIS, ko smo za študente organizirali različne aktivnosti in v plesnem društvu, kjer sem se poskusil v trenerski vlogi. Ko sem se preselil v Brkine, smo s prijatelji ustanovili dva zavoda. Sem pač tak človek, da rad sodelujem, vsepovsod kjer je možno, glavni vzgib je ta, da želim prispevati v družbi, življenju, saj vem, da na določenih področjih lahko pomagam s pridobljenimi izkušnjami.

Zakaj so nevladne organizacije v družbi tako pomembne?

Zato, ker so vezni člen med državo in ljudmi. So tiste, ki zapolnjujejo področja, kako pomagati človeku, priti do človeka na nek človeški način, pa ne samo do človeka, tudi do narave. Nevladne organizacije zapolnijo praznino, ki je državni aparat ne more oz. ni uspel zapolniti. Prav tako pa znajo identificirati družbene izzive, ki jih nato naslavljajo in na nek način inicirajo družbene spremembe. Imajo večjo vlogo v družbi, kot jim marsikdo prizna.

Ali je tvoj poklic pripomogel k odločitvi, da deluješ na področju nevladništva?

Ne vem če, kot pravnik bi rekel, da nisem tipičen pravnik, se ne vidim pri opravljanju dela na sodišču, vendar mi je znanje prava odprlo nova obzorja, predvsem pri usmeritvi kako se dela, npr. znam brati zakone, poznam postopke in mi je za to veliko lažje delati v nevladnem sektorju, še posebej na področju zagovorništva.

Zakaj so nevladne organizacije trn v peti države?

Trenutno pereča zadeva je okoljevarstvo, vlada želi z ukrepi, ki jih predlaga oz. ki jih sprejema, sprostiti pot interesu posameznika in interesu kapitala, naravo pa daje na stranski tir. Ko govorimo o okolju, se z novimi ukrepi vlade in predlogi sprememb zakonov praktično odvzema pravico večini okoljskim organizacijam kot strankam v postopku, to pomeni, da se odvzema pravico tistemu, ki zagovarja naravo, v bistvu se odvzema glas naravi, kar pa po mojem mnenju ni prav. Nevladni sektor je tisti, ki opozarja in deluje. Če se osredotočimo na naravo, so to organizacije, društva, zavodi, ki dejansko delajo projekte na terenu, ozaveščajo ljudi, pomagajo pri sanaciji določenih zadev, pri zavarovanju določenih živalskih ali rastlinskih vrst, pri ohranjanju biodiverzitete v Sloveniji. Glede biodiverzitete smo vroča točka Evrope, marsikdo pravi, da smo biser Evrope, ker imamo tako lepo in neokrnjeno naravo, kar potrjujejo tudi turisti, ki prihajajo v Slovenijo. Rezultati izvedene ankete so pokazali, da v Slovenijo več kot 90 odstotkov turistov prihaja zaradi lepe in neokrnjene narave, zaradi miru in tišine. Če ne bi bilo nevladnih organizacij, ki se zavzemajo za naravo oz. za druga področja, potem bi se zelo hitro vzpostavila vladavina politike, ki nima neke kontrole, je brez mehanizma zavor in ravnovesij, brez nadzora in potem bi se lahko izgubila demokracija in bi prevladalo enostransko delovanje. Po mojem mnenju je prihodnost politike v participaciji, v vedno večjem vključevanju vseh ljudi, tako da bodo vedno manj odločali vodilni. Vedno več bo takšnega načina delovanja, da se bo ljudi povprašalo za mnenje in se jih vključevalo že v začetnih fazah razvoja projektov ter upoštevalo njihove želje. To je neka sprememba, ki je neizbežna.

Ali naš pravni sistem podpira vlogo nevladnih organizacij za ustvarjanje boljše prihodnosti?

Do zdajšnjega trenutka, ko je začela vlada omejevati pravice nevladnim orgnizacijam, je imel nevladni sektor kar nekaj pravic in se ga je v glavnem upoštevalo. Seveda je vedno prostor za izboljšave, za katere se v Stičišču nevladnih organizacij Obalno-kraške regije, kjer delam, še posebej zavzemamo. Na primer, spremeniti je potrebno nekatere pravilnike, ki so na lokalni ravni zastareli, in zagotoviti, da postanejo vse nevladne organizacije enakovredne pri pridobivanju finančnih sredstev iz lokalne skupnosti. Kako pa se bodo zadeve odvijale v bodoče, bomo videli. Zavzemati se moramo, da ne bo šlo navzdol, temveč da se naredi še več korakov za okrepitev nevladnega sektorja, brez katerega si težko predstavljamo državo. To niso samo okoljske organizacije, to so tudi gasilci, humanitarne organizacije, kulturna društva in zavodi itn.

S čim se ukvarjaš v prostem času?

Zadnje čase vedno bolj ugotavljam, kakšen privilegij sem imel, da sem odraščal na kmetiji, da sem bil v otroštvu vedno zunaj, v naravi, z živalmi in ta povezanost je ostala v meni do danes. Ljubezen do narave me žene, da raziskujem, vsa ta lepota narave in ta pestrost me zelo zanimata. Kot prvo, želim zaščititi naravo in sem zelo vesel, da živim v vplivnem območju Parka Škocjanske jame in da sem se vključil v Odbor za varstvo narave, kjer sem prisoten pri aktivnostih, pri mreženju in opazovanju netopirjev ter izvajanju monitoringa. Posneli smo dokumentaren film o netopirjih na zavarovanem območju Parka Škocjanske jame – kdo bi si mislil, da imamo od 40 različnih vrst netopirjev v Evropi pri nas v Sloveniji kar 30 teh, od tega je bilo 22 vrst evidentiranih prav na območju Parka Škocjanske jame. To so dokazi biotske pestrosti tega območja; pa ne samo netopirji, ob sprehodih po travnikih prepoznavam tudi divje orhideje, ki jih prej nisem toliko poznal. Seveda me, ker smo na kraškem območju, zelo zanimajo tudi jame. Opravil sem jamarski izpit in jih zelo rad obiskujem, raziskujem, odkrivam nove dele in ugotavljam, da je jamarstvo marsikdaj tudi težaško delo, ki pa se izplača. Na divaškem območju še posebej raziskujemo jame, ki jih je ustvarjala reka Reka in povezavo med njimi. Lani sem pomagal novim jamarskim pripravnikom pri učenju jamarske plezalne tehnike, kar mi je bilo v veliko veselje in si zato želim to nadaljevati ter pridobiti licenco za inštruktorja jamarstva, da bom lahko pomagal vzgojiti nove jamarje, ki si bodo želeli raziskovati podzemni svet. Kjerkoli sem, sem rad vpet v družbeno dogajanje, to je tisto kar me veseli, pa naj bo to Odbor za varstvo narave, Zavod Dobra pot, Zavod Sopotniki, jamarsko društvo.

Sodeluješ tudi v nekaj mednarodnih organizacijah za mlade, si koordinator mreže mladih iz biosfernih območij EuroMAB Youth Network in del zagovorniške ekipe mednarodne organizacije mladih za biodiverziteto Global Youth Biodiversity Network. Kako si mladi predstavljate svet v prihodnje, kako ga skušate graditi?

Mladi si želimo živeti v harmoniji z naravo, to je bistveno vodilo, ki ga zagovarjamo na lokalni, državni in mednarodni ravni. »Living in harmony with nature« je slogan mladih s celega sveta, do katerega smo prišli prek mnogih posvetov med mladimi iz različnih delov sveta. Vsi si želimo, da bi bili bolj povezani z naravo in da bi živeli v harmoniji z njo. To mladi počnejo na različne načine, najprej s tem, da spremenijo svoj način življenja, potem pa z različnimi skupinskimi akcijami, na primer s sajenjem dreves, zaščito kakšne živalske vrste, opozarjanjem o ogroženosti habitatov in podobno. Na mednarodni ravni se mladi, ko gre za sprejetje posameznih določb v novo strategijo o biotski raznovrstnosti, v OZN pogajajo s predstavniki različnih držav z vsega sveta. Zdaj gre za prelomen trenutek, sprejema se nova strategija o biotski raznovrstnosti za obdobje naslednjih desetih let in to kljub temu, da nekatere države niso povsem izpolnile obveznosti prejšnje strategije. Zdaj želimo narediti korak naprej, da bomo do 2050 res uresničili slogan, živeli v harmoniji z naravo. Začeti je treba zdaj, kajti jutri bo prepozno.

Kaj pričakuješ od Zelenega dogovora, ki ga je sprejela Evropska unija?

Glede Zelenega dogovora, ki ga je sprejela Evropska unija, sem optimističen. Okoljski sektor je dobil s tem dogovorom veliko večjo vlogo kot jo je imel do sedaj, ko se je povdarjalo gospodarstvo, infrastrukturo itn. Sedaj se morajo dejavnosti in investicije vseh resorjev prilagoditi Zelenemu dogovoru, na primer investicije za gospodarstvo bodo morale postati bolj prijazne okolju, pomembnejšo vlogo ima krožno gospodarstvo itn. To iniciativo zelo podpiram in budno spremljam, bomo videli, kaj bo nastalo iz tega.

Se ti zdi, da se glede podnebne krize še zmeraj preveč govori, manj pa ukrepa in aktivira?

Definitivno, lani se nas je na Kitajskem zbralo 176 mladih iz biosfernih območij 82 držav na drugem MAB Youth Forumu in ugotovili smo, da nas kljub vsej različnosti veliko več stvari druži in da si vsi želimo isto – prihodnost na zdravem planetu. Kmalu zatem je potekalo srečanje o podnebnih spremembah v New Yorku, ki so se ga udeležili tudi nekateri mladi iz foruma na Kitajskem. Ti so nato povedali, da so bili priča šovu, ko so voditelji govorili o tem, da vključujejo mlade, v bistvu pa so jih uporabili za dvig lastne priljubljenosti in se z njimi fotografirali, storjeno ni bilo nič. Šlo je samo za govorjenje brez akcij. Kar se tiče podnebnih sprememb in biotske raznovrstnosti, se veliko govori, malo pa je dejanskih sprememb, kar skušamo mladi v pogajanjih spremeniti. Nazadnje, ko sem se udeležil konference o strategiji biotske raznovrstnosti v Rimu, smo mladi uspeli v strategijo vključiti določbe oz. stavke o medgeneracijski solidarnosti, o enakosti med spoloma, o izobraževanju, o zaščiti varuhov narave, o medgeneracijskem prenosu znanja in o vključujoči udeležbi v postopkih. V prihodnjih postopkih bomo videli, ali se bodo odločbe ohranile, mi jih bomo vsekakor zagovarjali. To je velik korak naprej, saj bodo države podpisnice konvencije morale zapisane določbe upoštevati.

Kako se naša nacionalna zakonodaja spopada s podnebnimi spremembami?

Slovenija precej tekoče sprejema različne spremembe zakonov, strategije in ima akcijske načrte. Po mojem mnenju šepa praksa, ker se ne zna prilagoditi situaciji, ki jo imamo v Sloveniji. Smo majhna država in raznolikost pokrajin je velika, od gora do nižin, od polj do morja, imamo vse v enem. Če se dotaknemo pridobivanja energije iz obnovljivih virov: jasno je, da vetrnih elektrarn ne moremo imeti, ker Slovenija zanje ni primerna. Vendar kot država nismo sposobni ukrepov usmeriti v pridobivanje energije iz drugih obnovljivih virov in zadan odstotek zelene energije doseči na drug način. Tega obrata ne znamo narediti kljub temu, da ima Slovenija proste roke glede tega, na kakšen način bo dosegla zastavljeni odstotek električne energije iz obnovljivih virov. Če bi sledili preprostemu navodilu, da umeščamo v prostor stvari, ki so za določen prostor primerne oz. so v skladu s tem prostorom, potem bi bilo vse lažje. Zakaj ne delamo stvari v skladu z okoljem, v katerem živimo? Včasih so preproste stvari še najboljša rešitev.

Kako se kot posameznik soočaš s podnebno krizo?

Mislim, da kot posamezniki lahko naredimo veliko, kot skupina pa še več, ampak vedno se začne pri človeku, posamezniku. Spreminjam tisto, kar lahko, npr. ločujem smeti, gledam na čim bolj učinkovito rabo energije in porabo vode ter skušam proizvesti čim manj odpadkov, sploh plastičnih. V Sloveniji imamo super vodo, zato pijem vodo iz pipe. Sem vesel, da imamo pravico do pitne vode in do zdravega življenjskega okolja zapisano v Ustavi Republike Slovenije. Pazim tudi, da imam čim manjši ogljični odtis, da ne posegam škodljivo v naravo, da ne onesnažujem narave, ampak jo skušam ohraniti tako, kot je. Hkrati pa na različne načine, tudi poklicno, ozaveščam druge in z različnimi aktivnostmi, tudi z zagovorništvom, skušam stopiti korak bližje življenju v ravnovesju z naravo.

Kaj meniš, ali je koronavirus prinesel tudi kaj dobrega?

Po mojem mnenju to, da smo se ljudje malo ustavili in bili bolj v stiku s samim seboj. Nekaterim je bilo tudi precej hudo, ampak menim, da nas je to še bolj združilo. Ponovno smo ovrednotili, kaj nam je pomembno. Menim, da je koronavirus spremenil vsakega, vsak ima to izkušnjo in bo od zdaj naprej deloval drugače. Marsikdo je ugledal sprehode po naravi kot neko dodano vrednost in zdaj drugače gleda na naravo. Kljub temu, da je koronavirus marsikoga prizadel, se mi zdi, da je na človeštvo vplival dobro, da bomo bolj znali stopiti skupaj in biti solidarni drug do drugega, se zavedati sebe in drugega, saj smo navsezadnje skupaj na tem planetu. Trenutno imamo sisteme različnih držav, precej se še razlikujemo, ampak enkrat bomo morali delovati enotno, se povezati kot človeštvo, saj imamo navsezadnje veliko več skupnega.

Kako si predstavljaš novo družbo po koronavirusu?

Upam, da bomo postali bolj povezani z okoljem, v katerem živimo, da bomo začeli bolj vključevati in spoštovati drug drugega in upoštevati vse različnosti okolja v katerem živimo.

Ali meniš, da bodo imele nevladne organizacije boljše mesto v tem novem svetu?

Ja, bi moralo biti tako, čeprav glede na trenutno situacijo kaže, da si bomo morali boljše mesto izboriti. Ljudje se bodo oz. se že vedno bolj zavedajo pomena nevladnih organizacij, ki resnično predstavljajo ljudi. To so v glavnem prostovoljska društva ali zavodi, v katerih deluje samo človek, ki pomaga drugemu človeku, ali človek, ki pomaga živalim in rastlinam.

Bo letos veliko gob?

Upam da, če bo dovolj dežja in pravih temperatur. Si močno želim, da bi jih zraslo veliko in priznam, da sem strasten nabiralec gob.