Pika - Barbara Ciuha je grafična oblikovalka, ki si zavzeto prizadeva za zmanjšanje količine odpadkov, za čim večjo predelavo odpadkov in za sonaravno delovanje v vseh segmentih družbe. V Zavodu Dobra pot je od ustanovitve članica sveta zavoda in skrbi tudi za celostno grafično podobo spletne strani in tiskovin. V projektu Trajno skladno, ki ga izvaja v zavodu že dobro leto, si prizadeva za trajnostno rabo materialov in išče praktične rešitve za skladno ravnanje z naravo.

Kako bi se Pika opisala glede na dejavnosti znotraj tvojega projekta Trajno skladno, ki ga izvajaš v Zavodu Dobra pot?

Predvsem bi rekla, da me vodi ljubezen do narave, do tega planeta, do vseh živih bitij. Moja želja je, da bi ljudje delovali v sozvočju eden z drugim in z vsem življenjem na Zemlji, da ne bi bilo toliko izkoriščanja in nenaravnega delovanja, kot smo mu priča v današnji družbi. Iščem možnosti, kako delovati bolj skladno z naravo in bolj skladno s tem, kar je naravno v človeku, saj smo del narave. Ker zelo rada ustvarjam, skušam v projekt, v delavnice, v filmčke, ki jih objavljamo, prenesti tudi spodbudo za kreativno razmišljanje in delovanje ter pokazati, kako lahko uporabimo vse obilje, ki ga že imamo. Pri tem lahko vsak najde svoj način, odkrije kaj vse zmore in kaj ga veseli. To prinese veliko možnosti za drugačno delovanje, s katerim ničesar ne izgubimo, v bistvu vsi pridobimo.

Kdaj si se začela spraševati, kako tvoja dejanja vplivajo na stanje v okolju, v naravi in na planetu?

Že kar dolgo nazaj. Po diplomi, študirala sem grafično oblikovanje, sem si vzela dolg premor. Šla sem na potovanje za pol leta in zadala sem si, da se v tem času odločim, ali se bom v življenju ukvarjala z oblikovanjem. Kolebala sem zaradi vpliva oblikovanja na okolje, predvsem zaradi porabe papirja in barv, saj je bilo takrat oblikovanje vezano predvsem na tisk, splet se je začel uporabljati šele kasneje. V teh pol leta sem ugotovila, da moja dejanja vplivajo na okolje, ne glede na to, kje in v kakšni dejavnosti delujem. Lahko pa se odločim, kako delujem in s tem prispevam v katerikoli dejavnosti, tudi v oblikovanju. Že pred približno dvajsetimi leti sem opazila, kakšen problem je embalaža in zaželela sem si, da bi spremenili celoten proces, od proizvodnje do nakupovanja. Vendar se mi je zdel takrat to čisto prevelik zalogaj, za sabo bi potegnilo celo industrijo, spremeniti bi se morala proizvodnja, spremeniti bi se moral transport, spremeniti bi se moral način nakupovanja. Ideja je namreč bila, da bi vsa hrana potovala do uporabnika brez embalaže, na primer jogurti in pijače bi potovale po cestah v cisternah, v trgovinah pa bi si jih točili v svoje steklenice itn. Danes se te sanje že delno uresničujejo, čeprav je po drugi strani tudi plastične embalaže vedno več.

Katere navade si do sedaj že spremenila v prid naravi?

Najprej sem nehala kupovati vodo in druge pijače v plastenkah. Ko grem od doma, vzamem s sabo steklenico z vodo. Ponekod si lahko vodo natočiš sam. Voda na javnih površinah je recimo dostopna v Kopru, verjetno še marsikje - ko sem to zasledila, sem bila navdušena. Uvedla sem nakupovalne vrečke, ki jih imam vedno v torbi in v avtu, potem pa še stekleno posodico za meso in sir, da tega ne kupujem več v plastični vrečki. V vsaki trgovini je tako nakupovanje zdaj že možno, prodajalcu pomoliš posodico in rečeš: »Kar v tole dajte, prosim!«. Reakcije so sicer različne, ampak vedno več je odobravanja. Živila, za katere je možno, kupim v razsutem stanju, se pravi na »rinfuzo«, na primer riž, kosmiče, pokovko, detergente, kis, sodo. Trudim se kupiti čim bolj ekološko in lokalno pridelane proizvode, domača jajca in meso. Piščanci so vzrejeni na kmetijah in vemo, da niso del te krute mesne industrije. Kokoši so hranjene z domačo hrano in tekajo po dvorišču. Zelenjavo in sadje kupujem lokalno, kar se le da, tedensko naročam tudi zelenjavne zabojčke. Embalažo vračam v obtok nazaj, na primer kartonske škatle od jajc in toaletnega papirja, steklenice od sokov itn. Tudi pri osebni negi sem že precej spremenila, že pred leti sem zamenjala iz umetnih materialov narejene higienske vložke z bombažnimi, ki so pralni, kar je bilo za tisti čas še precej nenavadno. Danes to ni več tabu tema in taki proizvodi so, v moje veselje, vedno bolj dosegljivi. Uporabljam tudi pralne blazinice za čiščenje obraza, paličice za ušesa iz naravnih materialov, namesto tekočega trdo milo in podobno. Veliko stvari naredim sama, odsluženim predmetom rada namenim novo vlogo, stare stvari predelam v nekaj popolnoma novega, na primer iz ostankov lesenega poda naredim klopco, iz odvečnih keramičnih ploščic mozaike na loncih za rože ali podstavke za kozarce, v lonček od sladoleda posadim rastlino, iz stare zgoščenke naredim parkirno uro. Kar ne potrebujem, rada podarim prijateljem ali nesem v centre ponovne uporabe in zavetišča.

Kako lahko posameznik vpliva na celotno družbo in na odločevalce pri razreševanju okoljskih problemov?

Najprej sigurno s svojim delovanjem in zgledom, vsako dejanje šteje. Veliko podobno mislečih ljudi je zelo aktivnih in si pomagajo z nasveti pri izmenjevanju stvari ter v predelavi odsluženih oblačil in predmetov. Če se bo na primer v trgovinah pokazalo, da vedno več ljudi povprašuje po živilih v razsutem stanju in ne bo želelo plastičnih vrečk pri sadju, zelenjavi, oreščkih, bodo morda trgovine v želji, da ustrežejo kupcem in ostanejo konkurenčne, spremenile nakupovalne možnosti. S tem, ko sami spremenimo navade, spodbudimo spremembo tudi v naši okolici. Pri odločevalcih to morda zahteva več truda. Mislim, da je pri tem pomembna tudi kritična masa aktivnih ozaveščenih ljudi. Če z več strani pridejo prošnje, nezadovoljstva, pobude, se bodo morda tudi odločevalci bolj zamislili in kaj izboljšali. Sama sem nekaterim trgovinam in proizvajalcem že pisala pobude, da bi spremenili kakšne stvari. Kot protest proti nepotrebni embalaži so mi zanimive tudi akcije ”Plastic attack”, ki se izvedejo tako, da posameznik ali še bolje skupina ljudi opravi tedenski nakup, na koncu pa v trgovini vse nakupljeno preložijo v svojo embalažo za večkratno uporabo. Tako ostanejo v trgovini celi vozički embalaže.

Katere od rešitev sonaravnega delovanja bi izpostavila?

Predvsem bi izpostavila zmanjšanje potrošnje. Kupujmo res samo tisto, kar potrebujemo in kar nam prinaša veselje. Izbirajmo kakovostne izdelke, da jih bomo uporabljali dlje časa, vzdržimo se impulzivnih nakupov ob smešno nizkih cenah, zamenjajmo izdelke za enkratno uporabo za take, ki jih lahko ponovno uporabljamo. Mogoče bi morali kot ljudje nase gledati bolj kot na naravno bitje, da bi videli, kako nenaravno je v resnici to potrošništvo. Veliko kupljenih predmetov in hrane je zapakiranih v dva sloja embalaže, ponavadi v plastiko in v večini primerov nepotrebno. Če imamo možnost, zasadimo vrt, tudi s tem bomo dobili občutek povezave z naravo. Ko nekaj posadimo sami in gledamo, kako raste, začnemo to bolj spoštovati. Enako tudi, če kaj zašijemo, spletemo ali izdelamo, pri tem spoznamo vrednost vsake stvari in ni treba, da gremo po vse v trgovino. Predvsem menim, da lahko vsak posameznik najde nekaj, pri čemer začne s spremembo navad. Težko jih je spremeniti čez noč, tudi sama sem začela postopoma, skozi leta, korak za korakom. Vedno lažje nam gre in s spremembo odkrijemo vedno več priložnosti in veselja.

Smo sredi pandemije koronavirusa, ali meniš, da se bodo naša življenja spremenila? Kako si predstavljaš življenje po pandemiji, če se osredotočimo na vsebino tvojega projekta Trajno skladno?

Vsekakor se bodo naša življenja spremenila, v kakšni meri in v kakšno smer, pa je odvisno od nas. Imamo idealno priložnost, da se zamislimo, v kakšnem svetu živimo in v kakšnem svetu želimo živeti od zdaj naprej. Že zdaj lahko pokažemo človečnost in pomagamo drug drugemu, veliko tega se že dogaja po svetu, ljudje so stopili skupaj in pomagajo tistim, ki so pomoči potrebni. Zaradi zmanjšanega delovanja industrije in transporta se kažejo tudi pozitivne spremembe v naravi. Upam, da kaj odnesemo iz teh spoznanj.

Kako se lahko oblikovanje, tvoj poklic, vključi v ustvarjanje nove družbe?

Menim, da je tako v poklicu kot v zasebnem življenju ključna človekova drža. Če ima človek notranjo željo po tem, da deluje konsistentno, karkoli počne, in vizijo o tem, kam gremo skupaj kot svet, kot družba, potem se najdejo priložnosti in kanali, kjer lahko to začne ustvarjati. Gre za izbiro, katere stvari, projekte in dejavnosti podpreti, v kakšno smer delovati. V tem času pandemije se je organiziralo veliko iniciativ in skupin, ki združujejo različne stroke in dejavnosti za potrebe reševanja krize. Preko interneta se je v tej pomoči povezal cel svet in tudi sama sem se vključila in pomagam skozi svoj poklic – oblikovanje.

Kaj načrtuješ v prihodnje, povezano s projektom Trajno skladno?

Za letos je v načrtu nekaj delavnic, bomo videli, če jih bomo glede na omejitve ob pandemiji lahko izpeljali. Če ne bo možno, bomo te ideje prikazali drugače. V teku je tudi projekt na temo ločevanja odpadkov, sicer pa bom nadaljevala z objavami in video vsebinami. Delovanje si želim razširiti tudi s kakšnim predavanjem, morda obiskom šol, podjetij … ideje so in vsekakor se lahko še nadgradijo. Želim si tudi sodelovanja z drugimi primeri dobrih praks, da bi kaj dobrega naredili še na širšem območju.

Kaj tebi polepša dan?

Meni že takoj zjutraj vsak dan polepša moja mucica, ki spi pri meni in me ljubeče pogleda. Pa petje ptic in pogled na lepo naravo, misel na jutranjo kavo in na ljudi v mojem življenju, s katerimi si delimo lepe trenutke. Pa moje rože in lepe zgodbe iz bližnjega okolja in iz celega sveta, ko dobrota ljudi spreminja svet, na primer pomoč živalim v stiski. Drugače rada tudi kam grem, trenutno malo pogrešam morje. Imam pa več časa, da tudi zase neuporabne stvari spreminjam v uporabne. Zelo se razveselim, če dobim idejo za predelavo predmeta, ki bi sicer romal v smeti, to me kar požene. Vodilo »naredi sam« meni zares polepša dan.