Tekstilne obrti so pomembno zaznamovale življenje na Slovenskem v preteklosti. Med njimi je bilo močno razvita rokodelska obrt-nogavičarstvo, danes ena izmed pozabljenih gospodarskih znanj in veščin naše kulturne dediščine, ki je bila v 19. stol. najbolj razširjena v Gornjesavski dolini med Tržičem in Jesenicami.
Iz zgodovine nogavičarstva vemo, da so do srede 18. stol. pletli po domovih za lastne potrebe, za prodajo na trgu pa so skrbeli obrtniki združeni v nogavičarske bratovščine, ki so delovale podobno kot cehi. S pletenjem so se nekoč ukvarjali poklicno samo moški, za tržiško nogavičarstvo pa je značilno, da so pletli vsi člani družine, moški, ženske in otroci. Prvi nogavičarji so znani že iz 17. stol, prvotno so bile tkane nogavice statusni simbol plemstva po Evropi, v srednjem veku pa se je nogavičarstvo izredno razvilo in razširilo, obstajale so že nogavice dveh dolžin, dolge za bogate in krajše za revne. Popotniki, ki so v zlati dobi nogavičarstva potovali v 19. stol. skozi Tržič, so bili priča pravi razstavi obarvanih nogavic, ki so se postavljene ob hišah sušile na lesenih modelih. Z industrializacijo pletilstva in ko so moški začeli nositi dolge hlače, se je začela pri nas nogavičarska obrt izgubljati. Vendar, tako kot so obstajale različne tehnike pletenja, so obstajale tudi različne tehnike popravljanja nogavic, ki so se ohranile še do danes.
V projektu Nit smo pripravili video prispevek o krpanju nogavic, starem načinu praktičnega popravila, s katerim se spomnimo kulturne dediščine nogavičarstva in hkrati podaljšamo na videz odsluženim nogavicam uporabo. S tem pa zmanjšamo količino odpadnega tekstila, ki ga je v današnjem času vedno več.
Vabljeni k ogledu!