Tomaž Zorman je zapisan naravi in varovanju vrednot narave. V regijskem Parku Škocjanske jame je zaposlen kot vodja službe za naravovarstveni nadzor, pri čemer si prizadeva za ohranjanje ogroženih vrst živali, rastlin in habitatov, kakor tudi za varovanje celotnega jamskega ekosistema. Zaveda se, da vse kar naredimo na površju, močno vpliva na krhek, občutljiv podzemni svet, zato ga predano in vztrajno brani pred nepremišljenimi posegi.
Ali si v času študija gozdarstva kdaj pomislil, da boš delal kasneje v Parku Škocjanske jame kot naravovarstveni nadzornik?
Zelo sem upal, da bom delal v Parku, ker me je vedno bolj kot tehnologija gozdarstva zanimala povezanost narave s človekom, sami procesi v naravi in varstvo.
Pri delu si vsak dan v naravi. Kaj ti pomeni narava?
Narava mi pomeni vse. Odraščal sem v naravi, vedno mi je bila predstavljena kot naša zaveznica, kot nekaj lepega, čudovitega, nekaj, čemur se moraš čuditi. Še vedno je tako, vsak dan kaj novega izvem in mi zato tudi vsak dan več pomeni. Morda mi pomeni vedno več tudi zato, ker jo vsak dan bolj in bolj uničujemo. Skozi svoje življenje, kolikor sem ga do zdaj doživel, sem videl, da se je marsikaj spremenilo. Hiše so zidali na lokacijah, ki so bile nekoč zame idilične, pravljične, kot mlad jamar sem hodil po jamah, polnih smeti, in mi tudi ni bilo vseeno, skratka, videl sem to drugo plat človeštva, ki naravo uničuje, zato mi je toliko bolj pri srcu, jo toliko bolj spoštujem in poskušam varovati.
V Parku si odgovoren za to, da se svetovna naravna dediščina človeštva ohranja. Katerih pravil se znotraj ožjega zavarovanega območja ljudje najmanj držijo?
Najmanj sem vesel tega, da se z avtomobili vozijo v Malne, k reki Reki. Zgodilo se je celo, da so avtomobile tam prali. Naslednja stvar je kampiranje, tega je sicer vedno manj, mladi želijo izkoristiti svoje potovanje na čim cenejši način in kampirajo. To je ena od stvari, ki ni tako huda, ampak jo moramo omejevati. Hudo je to, da nam nekateri bežijo celo v jamo in ne vemo, kaj tam počnejo. Jama je zelo občutljiv prostor ali pa vrednota ali pa ekosistem in tudi če se samo enkrat na leto zgodi kaj nepredvidenega, je preveč. To so trije najhujši problemi.
Kateri problemi pa se pojavljajo v vplivnem območju?
V vplivnem območju smo imeli pred leti velik problem neznanega onesnaževalca, ki je v kanalizacijo v Ilirski Bistrici zlival lug. Ta je v čistilni napravi uničil vse mikroorganizme, ki čistijo vodo, in vse skupaj je priteklo v Reko, ki se je neznansko penila. S pomočjo policije in inšpekcij smo našli povzročitelja in ustavili onesnaževanje. V vplivnem območju so problematični tako imenovani »predvideni« posegi, od vetrnih turbin, cementarn, avtocestnih krakov, igrišč za golf, industrijskih con tik nad jamo in tako dalje. Trenutno aktualen poseg je akumulacija potoka Suhorca, ki jo podpira celo država. Ve se, da je vplivno območje nastalo zaradi varovanja vode, kajti Škocjanske jame niso samo Škocjanske jame, tukaj gre za cel kraški vodonosnik, kamor se ta voda steka, in ki se ne konča v parku, se ne konča pri jamskih živalih in ne pri Naturi 2000, tukaj se šele zares začne. Da bi zdaj vse to uničili, čeprav imamo veliko drugih rešitev, je velika neumnost. Nihče ne pomisli na posledice, ki jih to lahko prinese, vsi pravijo, da je to samo teorija. Predvidevanja se lahko uresničijo in potem pride do katastrofe. Skratka, vemo, da se v Klaričih, kjer imamo zajetje za Kraški vodovod, zbirajo vode rek s treh koncev, Reke s Krasa, Vipave preko Vipavske doline in Soče. Vse te tri rečice prispevajo pitno vodo za kraški vodovod. Tam blizu so izviri Timave, tik ob morju in več kot sto metrov globoko pod gladino. In če bi te sladke vode pri izvirih ne bilo dovolj, bi lahko morje pod morsko gladino začelo vdirati proti izvirom in to je resna zadeva. Odvzemanje velikih količin vode je zelo problematično, saj je možno, da ostanemo brez vode, oziroma da bi ta slana voda vdrla v črpališče. To je samo opozarjanje, ampak pri vseh stvareh je načelo previdnosti zelo pomembno, če nekaj veš, si previden.
Kaj meniš je pri delu naravovarstvenega nadzornika pomembno?
Pomembno je, da veš, kaj počneš, in da čutiš, kaj je prav in kaj ni prav. Vidim, da so razlike med naravovarstveniki velike. Razumeti, kako delujejo naravni procesi in jih hkrati varovati v najširšem smislu, to je tisto, kar bi človek moral vedeti in znati. In ni stvar tega, da bi se prilagajal politiki ali pa nekim trenutnim potrebam. Nadzornik je pri svojem delu neodvisen in to velja. Pri vključevanju v upravljavske načrte je v ospredju prizadevanje, ki je dobro za naravo, ravnotežje med naravo in rabo mora biti primerno in pravo. Zdi se mi, da smo vedno bolj oddaljeni od narave, tako da včasih ne vemo več, kaj je prav.
Bi lahko rekel, da imamo ljudje do narave kulturen odnos?
Bi rekel, da se ljudje bolj zavedajo pomena naravnih vrednot in se držijo pravil. Rad bi omenil in pohvalil nevladne organizacije, ki se veliko bolj angažirajo za vse naravovarstvene probleme, kot so se nekoč, in nam s tem tudi zelo pomagajo. Ko se je sprejemal zakon o regijskem parku Škocjanske jame, so domačini govorili, da bodo kot Indijanci v rezervatu, počutili so se zelo ogrožene, pa se je izkazalo ravno obratno. Res je, da se čisto vsega ne sme početi, večino posegov pa lahko in še to subvencioniramo. Ta skrb, da bi bili prehudo varstveni in premalo upoštevali ljudi, ki živijo na tem območju je odveč, ker se da oboje.
Ali imamo naravo radi?
Pri tem vprašanju sem kot Tomaž velik skeptik. Dokler ne spoznam človeka, mu ne verjamem, da ima res rad naravo. Tisti, ki postavljajo vetrne turbine imajo strašansko radi naravo in jo hkrati strašansko uničujejo. Zdaj govorijo o družbeno odgovornih podjetjih, ki si zelo prizadevajo, da bi čim bolj skrbela za ljudi in naravo, ampak to so največkrat velike floskule. Industrija še vedno zelo onesnažuje, pa bi lahko bistveno manj, če bi le malo dobička namenila tudi naravi. Velika napaka naše družbe je, da smo vse popolnoma podredili ekonomistični miselnosti, ki vidi samo denar in to je velika napaka.
Na kakšen način je možno naše sobivanje z naravo popraviti?
Na način, da bi bili bolj odvisni od nje. Ta virus nam je kar dobro pokazal, da lahko onesnažujemo manj, v roku treh mesecev se je izboljšala kakovost zraka, narava si je opomogla »sto na uro«. Veliko preveč ljudi je odtujenih od narave in to je edini problem. Če bi imel vsak doma en vrtiček in ne bi imel možnosti kadarkoli kupiti solate v trgovini, bi naravo bolj razumel in upošteval.
Katere spremembe že opažaš zaradi upada biotske raznovrstnosti?
Skoraj bi si upal reči, da tu na Krasu še ni tako hudo, ker imamo še vedno zelo nespremenjeno naravno vegetacijo. S tem, ko uničujemo biotsko pestrost, se podira vsakršno ravnotežje in to je kakor učinek domin, ko se podre ena, se začnejo podirati tako rekoč neustavljivo vse.
Videl si že marsikatero naravno lepoto pri nas. Katere so te najbolj osupnile?
Vsaka posebej, enostavno jih težko primerjaš. Ko jih vidiš prvič, so občutki drugačni kot kasneje, ko preverjaš, kako so nastale in kako delujejo. Vsakič sproti se čudim. Tudi dojemanje sveta ali narave je zelo pomembno, nekateri ljudje znajo priznati, da smo ljudje majhni, da nismo vsemogočni, da smo samo del te narave in da z veseljem o neki stvari toliko čutimo. Najbolj me prizadene, ker ljudje mislijo, da je vse samoumevno in da to ni nič posebnega. Če se omejimo samo na jame, vemo, da imamo v Sloveniji takšne, ki jih na svetu skoraj ni, izjemne po velikosti, lepoti, globini in še čem. Matični Kras ni zastonj Matični kras. Najlepše do sedaj, če lahko tako rečem, pa mi je bilo na avstralskem koralnem grebenu. Žal tudi ta hitro izumira.
Katere lastnosti različnih živali bi združil v enem človeku?
Ker mislim, da je na tem svetu preveč plenilcev, zagotovo ne bi izbral mesojede živali. Všeč so mi nosorogi, kljub temu, da so rastlinojedi, znajo ukrepati takrat, ko je čas. Sloni so prav tako zelo prijetni, saj se znajo pametno odločati, ker si zapomnijo stvari, ker so močni in se postavijo zase in za svoje poti. Potem pride v poštev še kakšen ptič, da bi videl Zemljo od daleč. Naši astronavti pravijo, da je ta Zemljica zelo majhna in da jo je treba varovati, ker je ena in edina. Pa tudi kaj nežnega bi izbral, metulja na primer, da se zavemo svoje krhkosti. Nazadnje pa še sovo, ker nam prevečkrat manjka modrosti.
Ali imaš vzornika v naravovarstvu?
Nisem tak človek, da bi imel vzornike kot nekateri, ki obožujejo rock zvezde, spoštujem pa marsikoga. Spoštujem take in drugačne civilne iniciative in nevladne organizacije, ki se izredno trudijo, da ohranimo naravo, da se zavest o tem vse bolj širi, da nam ne sme biti vseeno.
Ali si ti komu vzornik?
To pa ne vem, mislim, da delam dobro delo z izobraževanji, bodisi na nacionalni ravni pri izobraževanju naravovarstvenih nadzornikov, bodisi naših jamskih vodnikov. Moram pa reči, da mi je všeč, če kakšen gospodarstvenik spozna, da ni vse samo denar. Hvala bogu, so tudi taki na svetu.
Kaj skušaš prenesti na mlade generacije?
Da ne bi bili ignorantski, da bi razmišljali s svojo glavo. Poskušam jim približati, da je ta Kras zelo občutljiv in ne samo Kras, narava je tista, ki jo moramo varovati in je tista, ki nam bo dajala, če ji bomo tudi mi nekaj povrnili. Zmeraj jih vprašam: »Kaj pričakujete od narave?« Pa vsi naštevajo, da pričakujejo čisti zrak, čisto vodo, zdravo hrano itn. Narava ima izjemno moč regeneracije, neskončno pa ne, zato jih izzovem z naslednjim vprašanjem: »Kaj pa vi date naravi nazaj, da boste to dobili? Nekaj moraš dati tudi nazaj, da boš kaj dobil?« In potem razumejo.
Ali je kateri dogodek ali doživetje v naravi spremenilo tvoje življenje?
To, da sem dobil službo v Parku, mi je zagotovo spremenilo življenje na boljše. Bil sem jamar, doživel skrivnosti podzemlja in dogodki teh raziskovanj so zagotovo pomagali pri tem, da spremeniš pogled na svet. Bil sem tudi v visokih gorah, recimo na Matterhornu, kjer smo bivakirali sredi ledenih sten. Zaradi takih doživetij človek dojame, da ni vsemogočen. Takšni dogodki so tisti, ki človeka prizemljijo, hkrati pa dajo občutek širine.