Predstavili smo portal Zapisi spomina in program Lovilci spomina, skozi katerega posameznike opogumljamo, in usposabljamo, da v svojem okolju prisluhnejo starejšim ter njihove pripovedi ohranijo za naprej. Pogovor se je spontano razvil v razmišljanje, zakaj je beleženje spominov pomembno – ne le kot ohranjanje preteklosti, temveč kot način razumevanja sedanjosti in grajenja medsebojnega zaupanja v skupnosti.

Dogodku je poseben pečat dala domačinka in naša prostovoljka Antonija Novak. Spregovorila je o svoji večletni zapisovalski poti in se s toplino zahvalila pričevalcem za zaupanje. Njene besede so nas spomnile, da zapisovanje ni zbiranje podatkov, ampak odnos in srečevanje.

Lepo je bilo slišati tudi izkušnjo prostovoljke iz novomeškega doma starejših občanov: zgodbe z Zapisov spomina tam pogosto berejo na skupnih srečanjih — in prav te zgodbe sprožijo nove pogovore, spomine in pripovedi.

Popoldne smo dopolnili s projekcijo kratkih dediščinskih filmov, bibliotekarka Maruša Pušnik pa je z interpretacijo Božjih šteng in Katujskih bab v obliki kamišibaja pokazala, kako se lahko zbrane zgodbe skozi umetniško pripoved znova vračajo med ljudi.

Srečanje se je nadaljevalo v sproščenem druženju ob izvrstnih domačih štrukljih, kjer so se med udeleženci že spletale nove povezave.