Dan smo začeli na živahni izmenjevalnici rastlin, kjer smo si izmenjali sadike in uporabna znanja o njihovem razmnoževanju in negi. Gostitelji so poskrbeli za vodeni ogled gradu in razstav, ki pripovedujejo o njegovi večplastni zgodovini – vse do obdobja med letoma 1956 in 2004, ko je v grajskih prostorih deloval Zavod za duševno in živčno bolne. Težavna dediščina gradu Cmurek je pod izjemnim vodstvom kustosinje Barbare Kotnik odprla prostor za premislek o zgodovinskih načinih razumevanja norosti kot družbene deviacije in razkrila mehanizme institucionalizacije, nadzora ter izključevanja, ki so skozi desetletja oblikovali življenje »drugačnih«.

Razmislek o dediščini se je nadaljeval tudi zunaj grajskih zidov – sprehod po vasi Trate nas je popeljal mimo dragocenih, a propadajočih primerkov stavbne dediščine in razkril, kako živa je pri domačinih skrb za kulturno krajino in zavest o specifikah lokalnega okolja. V pripovedih o prizadevanju za ohranjanje izginjajoče arhitekture je zaživela predanost prizadevanju za ohranitev kraja kot dragocen zgled skupnostne skrbi za dediščino.

 Svoj prispevek k programu smo dodali tudi mi – s projekcijo dveh kratkih filmov o nesnovni kulturni dediščini, posvečenih žbrinci in izdelovanju venčkov Sv. Ivana. Filma sta nastala v sodelovanju z nosilci znanja iz lokalnega okolja in predstavljata primer, kako je dediščino mogoče dokumentirati v procesu soustvarjanja ter jo na dostopen in spoštljiv način vrniti skupnosti, iz katere izhaja.

Ob tem so se razvile poglobljene razprave o dediščini, lokalni identiteti in obmejnih izkušnjah – z veseljem smo prepoznali številne vzporednice, ki nas kljub geografski razdalji povezujejo kot prebivalce obmejnih skupnosti.

Hvala Muzeju norosti za gostoljubje, toplino in navdih. Veselimo se nadaljnjega sodelovanja in soustvarjanja skupnega prostora spomina, skrbi in povezovanja.