V sodelovanju z mladimi Waldorfske šole Ljubljana zopet objavljamo nov zanimiv članek iz rubrike Odkrivanje dediščine, v katerem boste spoznali slovensko kulturno dediščino skozi najstarejšo, najvidnejšo, najbolj pisano in najbolj glasno enoto kulturne dediščine.

Več o njih pa spoznajte iz prispevka!

Neandertalčeva piščal

Pred 50.000 leti je neki neandertalski "glasbenik" v votlini Divjih bab nad Idrijco piskal melodije, s katerimi je oponašal petje ptic in šumenje vetra. Neobičajno glasbilo, ki ni niti piščal niti flavta, je bilo zacementirano v bližini ostankov 50 do 60 tisoč let starega ognjišča. Izdelano je iz leve stegnenice mladega jamskega medveda, v katero je neandertalec s kamenim in koščenim orodjem naredil štiri luknjice in rezilni rob na ustniku, kar skupaj s posebno tehniko igranja omogoča izvajanje še tako zapletene glasbe. Naravna oblikovanost izbrane leve stegnenice, njena velikost in umetna preoblikovanost je ergonomsko dovršena in prilagojena glasbeniku desničarju. Izjemna najdba iz Divjih bab je vsaj 10.000 let starejša in bistveno zmogljivejša od vseh doslej znanih najstarejših paleolitskih piščali, ki so jih iz ptičjih kosti v Evropi izdelali prvi anatomsko moderni prišleki. Zato ne moremo več govoriti o piščali, temveč o glasbilu posebnega tipa, ki je temeljito spremenilo poglede na neandertalca, izumrlega pred okoli 30.000 leti. Predstavlja temeljni dokaz, da je bil neandertalec tako kot mi popolnoma razvito duhovno bitje, zmožno tako prefinjenega umetniškega ustvarjanja kot je glasba.

Koščena piščal je najstarejše najdeno glasbilo na svetu.

Kozolec

Slovenija se lahko upravičeno pohvali z izjemno lepim in urejenim podeželjem. Nekatere hiše so biseri arhitekture, ki so jih zapustili predniki, spet druge so novejše in odražajo duh sedanjega časa. A vse so polne cvetja, obdane z lepo urejenimi vrtovi, njivami, travniki in gozdovi. Slovenske vasi, tako sončni hribi kot prijazne doline, pa se ponašajo še z nečim – s kozolci. Gre za posebnost, ki jo je mogoče videti zlasti v Sloveniji, najdemo pa jih tudi na jugu Avstrije in zahodu Italije, praviloma tam, kjer živijo, ali so nekoč živeli Slovenci.

Kozolec je ponavadi lesena, s strani odprta stavba za sušenje žita in trave. Poznamo več vrst kozolcev, ki so jih skozi stoletja izdelale spretne roke slovenskih tesarjev, pogosto pravih ljudskih umetnikov. Slovensko pokrajino krasijo toplarji oziroma dvojni kozolci, pa enojni. t. i. stegnjeni kozolci, kozolci na kozla, kozolci s plaščem, oziroma nadstreškom, prislonjeni kozolci, ter mnoge druge vrste in kombinacije različnih kozolcev.

Nekoč si kmečkega dela ni bilo mogoče predstavljati brez kozolca. Bili so mesto za shranjevanje orodja, vozov, sušenje sena, koruze, pšenice in drugih žit, pa tudi prostor druženja in veselja. Ljudje sodobnega časa se vedno bolj vračamo k naravi, obnašamo se bolj ekološko, želimo zdravo in okusno hrano. Zato prihajajo kozolci zopet v modo.

Ko boste potovali skozi Slovenijo, bodite pozorni na kozolce, ki so izjemna kulturna dediščina slovenskega podeželja. In ne bodite posebej presenečeni, če boste iz katerega izmed njih zaslišali petje in smeh. Mnogi med njimi so danes pomemben del ponudbe kmečkega turizma. Nekateri pa so ponovno postali prostor, kjer se vaščani zberejo ob posebnih dneh. Kot so to nekoč počeli njihovi predniki.

Belokranjske pisanice

Konec 19. in v začetku 20. stoletja so pisanice barvali z barvili rastlinskega izvora, ki so bila manj intenzivna. Z vodoravnimi in navpičnimi črtami so lupino razdelili na ploskve, te pa so zapolnili s pikicami. Uveljavili so se motiv ribje kosti (steljice), trikotniki, srca, spirale, nabožni motivi in še nekateri drugi. Pogosto so tudi dodali napise: Vesela aleluja, Aleluja, Vesela velika noč. Večinoma so bile pisanice poslikane v enobarvni, redkeje v dvobarvni tehniki batik. Belokranjska pisanica je bele, rdeče in črne barve, obarvana s papirjem krep in industrijsko črno barvo za tekstil. Največkrat je izpihana, skozi luknjico pa je napeljana volnena nit, iz katere je na eni strani cofek, na drugi pa zanka za obešanje. Najstarejša pisanica, ki jo še danes izdelujejo v Adlešičih, sega v leto 1800. Od tedaj se je ohranilo nekaj skromnih primerkov. Vesna Veselič je ena izmed redkih Belokranjk, ki ohranjajo ta star način pisanja belokranjske pisanice.

Za pisanico se uporablja kokošja jajca, lahko so tudi večja, kot je na primer nojevo jajce. Pisalo oziroma pisač je sestavljen iz pločevinastega lijačka in deset centimetrov dolgega lesenega držala. V lijaček se vloži vosek, ki se stopi, medtem ko pisač držimo nad plamenom goreče sveče. Pišemo po lupini surovega jajca, ko je prvi sloj voska napisan, se ga namoči v rdečo barvo (krep papir namočimo v vodo). Ponovno se uporabi vosek in se nariše nov motiv, ki se ga nanese na rdeči sloj jajčne lupine.

Nato se jajce kuha v črni tekstilni barvi; tam, kjer je jajce popisano z voskom, se barva ne prime in so na jajcu vidni motivi bele in rdeče barve.

Tako dokončani ročni belokranjski izdelek, ki ga imenujemo belokranjska pisanica, znana po Sloveniji in svetu, predstavlja dragocen in skromen spominek iz Adlešičev.

Kurenti

Obhodi kurentov so pustna šega in prireditev na Ptujskem in Dravskem polju, v Halozah in Slovenskih goricah. Kurent je najbolj množičen tradicionalen pustni lik, ki po ljudskem verovanju preganja zimo in vabi v deželo pomad.

Maša Kapus Dukarić

Viri:

1. https://eucbeniki.sio.si/geo9/2630/index5.html
2. https://www.napovednik.com/dogodek347824_evropska_kulturna_dediscina_v_slovenskih_ljudskih
3. http://visitcerkno.si/arheoloski-park-divje-babe/
4. https://www.skcberlin.si/evropsko-leto-kulturne-dediscine/2018101516442871/evropsko-leto-kulturne-dediscine:-kozolec
5. https://www.incudo.si/belokranjske-pisanice
6. https://slovenia.si/sl/umetnost-in-kulturna-dediscina/belokranjske-pisanice
7. /http://www.nesnovnadediscina.si/sl/register