Razmisleki o arheologiji

Po tem, ko smo lanskega novembra izpeljali spletno delavnico za mlade novinarje iz Waldorske šole Ljubljana, na kateri smo jim skupaj s Slovenskim etnografskim muzejem, približali pomembnost kulturne dediščine za našo identiteto, so se mladi novinarji na lastno pest poglobili v izbrana poglavja slovenske in tuje dediščine. Vsak si je po svoji intuiciji izbral tisto temo, ki ga oz. jo je najbolj pritegnila, in se prek raziskovanja poglobil v takšne in drugačne detajle dediščine. Nastal je niz zanimivih člankov, ki jih boste to zimo lahko prebirali vsak ponedeljek v naši novi rubriki 'Odkrivanje dediščine'.

Prvi prispevek je sestavila Neža, govori pa o tem, kako je nepričakovano spremenila mnenje o arheologiji – vedi, ki ji sprva ni pripisovala velikega pomena.

Več si preberite spodaj …

Razmisleki o arheologiji

Lani ob približno tem času mi je prijateljica povedala, da jo zanima študij arheologije. Izrečeno dejstvo me je, glede na to koliko jo poznam, precej presenetilo, ampak nisem ničesar komentirala.
Arheologija? Kopanje po zemlji, da najdeš neke ostanke, ki so že stoletja zakopani in ki nimajo nobene pametne vrednosti?  To so bila nekatera izmed vprašanj, ki so se mi pojavila.

Sicer me zgodovina zanima že od kar vem zase, ampak samo del, ki je neposredno povezan z mitologijo, legendami, religijo in predvsem načinom življenja ljudi. Nikoli pa nisem pomislila, da bi lahko bila prav arheologija tista, ki daje odgovore na številna vprašanja prav o slednjem. Arheologi so se mi vedno zdeli kot kvazi zgodovinarji in arheologija kot kvazi zgodovinska podveda. Ljudje, ki jim je praktično vsaka cesta kot nekakšen otroški peskovnik.

Šele nekaj mesecev nazaj pa sem spremenila mnenje o arheologiji in arheologih. Letos imam maturo in kot enega izmed izbirnih predmetov imam zgodovino in prav priprave so me pripeljale do tega, da sem si malo bolj pogledala, kaj arheologija sploh je. Nad antiko sem se navduševala vse dokler nisem prišla na Waldorfsko šolo. Razlog za to je predvsem v tem, da se mi ni dalo že tretjič poslušati o Grkih in Rimljanih (kronologija pri zgodovini je na waldorfski pač malo svojevrstna). Namesto, da bi poslušala predavanja, sem raje izvlekla iz predala stare skripte za latinščino in obujala spomine na ure, ki so mi dale več o življenju antičnih prebivalcev, kot katerakoli ura zgodovine, ki sem jo imela. Nisem pa imela pojma, da je pravzaprav za vsem tem arheologija, veda, ki sem jo tako dolgo odklanjala kot »pravo« vedo.

Da bi našli stara mesta, moramo razkopati staro umazanijo, je izjavil Jonathan O. Davis in v nekaterem pogledu se z njim strinjam; pisnih in ustnih virov je tu praktično nimamo in tako si moramo pomagati z materialnimi. Z odkopavanjem cest, parkov, pozabljeno ponovno priklicati v življenje in se od njega učiti o ljudeh, ki so se rojevali, živeli in umirali že tisočletja preden smo mi sploh imeli kakršno koli idejo o življenju.

Njihove zgodbe danes pripovedujejo ostanki izkopanin njihovih hiš, cest, trgov. Na svoj nemi način nam rišejo zgodbe o ljudeh, o katerih ne pišejo niti zgodovinske knjige in hkrati ostajajo zaviti v tančino skrivnosti, ki čaka, da jih odkrijemo. 

Neža Musar   

objavljeno: 11. 01. 2021

Twitter Facebook



 
Ministrstvo za javno upravo(Aktivnosti izvajamo v okviru projekta Podeželje prihodnosti (angl. Rural Future), ki ga sofinancira Ministrstvo za javno upravo v okviru javnega razpisa za sofinanciranje projektov razvoja in profesionalizacije NVO in prostovoljstva.)