Suhozidna gradnja
V zapisih mladih o kulturni dediščini se bomo tokrat v rubriki Odkrivanje dediščine seznanili z gradnjo suhih zidov in razmišljanjem avtorice prispevka o pomenu dediščine za človeštvo.
Preberite in razmislite tudi vi, kako lahko pomagate pri ohranjanju kulturne dediščine!
Suhozidna gradnja
Suhozidna gradnja je veščina, pri kateri s pobiranjem lokalnega kamna, pridobljenega s čiščenjem in urejanjem zemljišč, gradimo različne vrste trdnih objektov, zgrajenih brez veziva. Suhozidna gradnja je bila včasih znana tudi v drugih delih Slovenije, danes pa predvsem na Krasu in Istri. Znanje suhozidne gradnje se je iz roda v rod prenašalo z opazovanjem in vajo, velik pomen pa je imelo do druge svetovne vojne, ko se je tradicionalna kmetijska raba tal opustila in je grajenje suhega zidu izgubilo svoj pomen.
Danes to tehniko še vedno pozna veliko pripadnikov generacij, rojenih pred drugo svetovno vojno.
Za gradnjo suhega zida se uporablja izključno lokalni kamen, graditelj pa mora kamne postavljati zelo premišljeno in natančno, saj lahko le en napačen gib podre velik kos zidu. Kljub temu je končni zid, ki je dobro in pravilno zgrajen, zelo trden, tehnika pa je tako primerna tudi za grajenje vodnjakov, hišk, svinjakov, pečk, stopnic ipd.
Gradnjo suhega zidu sem pred dvema letoma poskusila tudi sama. Na poletnem taboru, ki ga je organiziral zavod Dobra pot, smo pomagali popraviti nekaj metrov zidu, ki se je v velikem krogu vil blizu kraške vasice Pliskavica. Imeli smo tudi mentorja Borisa Čoka, ki nas je naučil veščine suhozidne gradnje. Pokazal nam je del zidu, ki je bil v slabšem stanju, in nam razložil, kaj in kako bomo delali. Začeli smo z obrezovanjem grma, ki se je razrasel v zid in ga začel podirati. Nato smo nabrali kamenje iz bližnjih kupov, ki jih je bilo veliko. Odstranili smo kamne na delih, ki so bili podrti ali v slabem stanju, nato pa smo začeli graditi. Poiskali smo večje kamne z eno plosko stranjo in jih postavili tako, da je ta stran gledala navzven. Nato smo iskali stranice, ki so se ujemale, tako da so kamni zdrsnili skupaj in začeli ustvarjati precej plosko steno. Ko smo končali z obema stranema in je med njima nastal prazen prostor, smo vanj natresli čisto majhne kamne, ki so nam ostali, imenovane drobiž. Po nekaj urah trdega dela nam je tako končno uspelo. Nekaj rok je bilo opraskanih, a vseeno smo bili vsi veseli, da smo lahko pomagali ohranjati ta del naše dediščine.
Leta 2018 se je veščina suhozidne gradnje vpisala tudi na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Nominacija je povezala osem evropskih držav – Hrvaško, Ciper, Francijo, Grčijo, Italijo, Španijo, Švico in Slovenijo. Pri tem projektu je iz Slovenije sodelovala delovna skupina strokovnjakov Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije iz območne enote Nova Gorica, Parka Škocjanske jame in ob sodelovanju piranske območne enote Zavoda, koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine (Slovenskega etnografskega muzeja) in ministrstva za kulturo.
Vesela sem, da se danes vse bolj zavzemamo za kulturno dediščino, in upam, da bom lahko pomagala še pri kakšnem takšnem projektu. Dediščina izumira po vsem svetu, dneve in dneve počasi tone v pozabo, dokler je ni več. In vsak dan se sprašujemo, kaj lahko naredimo, da ji pomagamo preživeti? Zdaj veš.
Jara Sofija Ostan
VIR:
(Aktivnosti izvajamo v okviru projekta Podeželje prihodnosti (angl. Rural Future), ki ga sofinancira Ministrstvo za javno upravo v okviru javnega razpisa za sofinanciranje projektov razvoja in profesionalizacije NVO in prostovoljstva.)