Objavljamo peti članek v okviru rubrike Odkrivanje dediščine in vas vabimo k spoznavanju poslikav na predmetih slovenske kulturne dediščine, ki krasijo naše domove in domove čebel.

Več o njih preberite spodaj!

Slikarstvo kot kulturna dediščina

Slika je podoba na podlagi. Slikarstvo je torej risanje teh podob. Pomaga, če so slike dolgotrajnejše, da jih lahko več časa občudujemo.

Posamezniki so upodabljali svoje pohištvo in druge stvari, da bi vpeljali košček lepote ter užitka v svoj dom. Poslikave so les tudi zaščitile. Trije primeri so panjske končnice, skrinje in zibelke:

-         panjske končnice so odraz dobrega gospodarja,

-         skrinja v hiši je statusni simbol (pri nas imamo dovolj jesti),

-         za zibelko pa je edino pravilno, da je otrok v pisanem okolju (kar pojdite v vrtec in boste videli poslikane stene).

Poslikave so delali kmetje sami doma ali jih naročali pri vaških obrtnikih.

Slikarstvo je kot kulturna dediščina postalo pomembno v 18. stoletju s prebujanjem narodov. Poslikave so del narodne identitete. To je tisto, kar nas loči od nemških gospodov. Lahko rečemo: »Poglejte, to je delo slovenskih rok.« Tako poslikane panjske končnice so samo v Sloveniji (tudi če navedeno ni povsem res, pomaga pri prebujanju narodne zavesti). Za razliko od obrtnikov, ki so slike risali, so narodno zavest razširjali in raziskovali izobraženci. Drugače povedano: kmetje in meščani so si želeli izboljšati svoje življenje. Kulturno dediščino so odkrivali izobraženci.

Primeri slikarske kulturne dediščine so torej:

Skrinje

V skrinjah so ljudje shranjevali vse svoje premoženje: od moke do oblek in rjuh. Najpomembnejša in s tem najlepše poslikana je bila skrinja, ki se je nahajala v glavnem prostoru – »v hiši«. “Hiša« je, predvsem na Gorenjskem, družabni in obrtni prostor v hiši. V tem prostoru je tudi krušna peč, da je toplo.

Skrinje so bile tudi pomemben obredni del poroke. Na Gorenjskem je bil običaj, da je nevesta za doto prinesla štiri skrinje: v dveh je bilo žito, v tretji preja in v četrti obleke in rjuhe. Na Koroškem so bile tri skrinje (ena skrinja žita manj — pa naj še kdo reče, da so Gorenjci skopuhi).

V osnovi je imela skrinja neparno število oken. Okno na skrinji je tisti vmesni del, ki je med prečnimi deskami za ojačitev. V to okno je lahko vdelana tudi okrasna podlaga iz lesa. Ljudje so na skrinjah sedeli in ležali, zato je bila najbolj poslikana sprednja stranica z okni. Najmanj poslikan je bil pokrov in zadnja stranica. Motivi na slikah so bili geometrični vzorci, cerkveni motivi, srca ter razne živali in rože, predvsem nageljni, tulipani in lilije.

Zibelke

Zibelke so bile drugi najbolj popularen kos pohištva za poslikavo. Po tradiciji je zibelko v hišo prinesla tašča. Poslikana zibelka ima intimen pomen in je namenjena dobrodošlici otroku. Poslikava je imela tudi močan simbolen pomen in je odganjala zle duhove od otroka. Motivi poslikav so enaki kot na skrinjah, kar še bolj poudarja simbolni pomen zaščite za otroka. Kot zanimivost lahko povem, da postelje za odrasle niso bile poslikane.

Panjske končnice

Panjske končnice so začeli izdelovati na začetku 18. stoletja na Koroškem in Gorenjskem, potem se je ideja razširila po celi Sloveniji. V začetku je bil njihov namen razločevanje lastništva in z religioznimi poslikavami tudi odganjanje zlih duhov. Nato so čebelarji začeli na panjske končnice risati tudi posvetne prizore: dnevni dogodki v vsakdanjiku ( Dogodki iz vsakdanjika so mirnodobni ali iz časa vojne: jaz vstanem, jaz grem v gostilno, jaz se ga napijem, jaz streljam, jaz stražim, jaz kopljem po njivi …), šale na račun moških in žensk, živalski in rastlinski motivi …

Po 1. sv. vojni se je poslikava panjskih končnic spremenila. Od takrat naprej se panjske končnice odlično prodajajo turistom.

Vanja Štovičej

VIRI:

https://sl.wikipedia.org/wiki/Panjska_končnica

https://www.etno-muzej.si/sl/file/27206/download?token=XMBAa4dt