Pred vami je zanimivo branje in razmišljanje o odnosu do kulturne dediščine, ki ga je za našo rubriko Odkrivanje dediščine napisala mlada novinarka Waldorfske šole Ljubljana.

Preberite in razmislite tudi vi!

Danes je jutrišnji včeraj in včerajšnji jutri

Stojim na balkonu, kadim in razmišljam o preteklosti ter prihodnosti; sedanjost puščam ob strani, ker se mi zdi, da ni vredno izgubljati časa z razmišljanjem o njej. Pospravljala sem si omaro in v njej našla flis, ki je nekoč pripadal moji babici, včeraj smo s sestro, mamo in teto igrale tarok s kartami, ki so nekoč tudi pripadale njej. Postavlja se mi vprašanje, ali bosta tudi ti dve, na videz popolnoma vsakdanji stvari, kdaj postali snovni del kulturne dediščine. Občutek imam, da je generacija naših starih staršev in morda v nekaterih primerih tudi naših staršev še zadnja, ki je shranjevala stvari analogno (v mislih imam predvsem fotografije) in ki so se ohranile tudi še precej let po tem, ko so bile narejene. Danes je jutrišnji včeraj in včerajšnji jutri. Misel, ki mi visi nad posteljo in ki mi ostaja uganka. Kaj bomo pustili našim zanamcem, v času, ko je tempo življenja precej hitrejši, fotografije v večini ostajajo digitalne, dnevniki se skorajda ne pišejo več in oblačila, ko odslužijo svojemu namenu, romajo v najbližji koš. Trdimo, da nam tehnologija pomaga pri shranjevanju fotografij, videoposnetkov, misli, hkrati pa kot blazni iščemo specifično fotografijo, ki jo želimo poslati prijatelju in ki se je, v poplavi vseh drugih, izgubila. Nerada razmišljam o prihodnosti, ker mi to povzroča precejšnjo tesnobo, še vedno pa iščem odgovor na vprašanje, kakšno predstavo bodo dobili o nas ljudje čez 100 in več let. Se jim bo zdelo sploh vredno ukvarjati s tem? Ne vem. Mislim pa si, da tudi, če bi se hoteli, jim nekako ne bomo preveč pomagali pri tem. Razvoj tehnologije ima tudi svoje posledice. Morda bodo ostali zapisani nekateri svetovni dogodki (priznam, da imam v mislih celotno leto, ki je še v svojih zadnjih vzdihljajih), ampak tudi to bo nekoč odšlo v pozabo. Tako kot so v pozabo odšle marsikatere stvari iz preteklosti, ki bi nam lahko povedale številne zgodbe o ljudeh in njihovem načinu življenja. Načinu, ki se je skozi čas spremenil do te mere, da se nam danes zdi precej staromoden in nič kaj blizu. Prav tako, kot se bo oddaljen zdel naš način življenja ljudem, ki bodo čez 100 let stali prav na tem mestu, kjer stojimo mi danes. Kakšne pa bodo zgodbe, ki jim jih bomo pripovedovali? 

Neža Musar