Če danes živimo, je to samo zato, ker je živa tudi Zemlja, naš dom.

Ko pride sonce na obisk, odpremo vrata in spustimo v hišo toplino, svež zrak, nov vonj po pomladi, po rasti, po ozelenelem travniku, ki nas vabi ven, na delo, na njive, v sadovnjake, med trte, med rože, na divje, v gozd in planine, k odkrivanju skritih prostorov narave.

Kroženje pojavov v naravi nam daje neko stabilnost, ker vemo, da za zimo vedno pride pomlad in z njo moč narave, ki še v najbolj depresivnem človeku vzbudi upanje. Zvončki prekrijejo s svojo belino vlažne površine, nabrežja rek in potokov, trobentice se odpirajo pod češnjami na brežinah teras, drevesa vzbrstijo in prav nič jih ne ustavi. Naše telo je uglašeno na to ritmično gibanje narave, saj narava ni nekaj abstraktnega, je čisto konkreten vonj po dišečem volčinu, po prsti in trohnenju listja, po rasti in odmiranju, po dežju ali suši, po pomladi, poletju, jeseni ali zimi.

Letošnjo pomlad so nas s svojim kričanjem zbezljali iz stanovanj žerjavi, pa ne tisti železni, škripajoči stvori, ampak žerjavi ptice, ki so ob preletavanju vasi za nameček še malo zaokrožili nad nami in se ponovno podali po svoji poti nad reko naprej, do gnezditvenih območij, tam daleč v Skandinaviji. Žerjavi so največje ptice selivke, spretni jadralci in poznavalci zračnih tokov, letijo z iztegnjenim vratom v jatah, ponavadi v obliki črke V. Kadar so na varni poti, jih skoraj ne slišimo, ko pa se razmere spremenijo, se zdi, da se med letom v zraku pošteno prepirajo, kdo ima prav in kdo ne. Na koncu spet najdejo smer in tako kot eden poletijo proti vzhodu. To pomlad se sedem žerjavov že nekaj časa zadržuje na Cerkniškem jezeru, kar vzbuja upanje za prvo gnezditev žerjavov pri nas. 

Še en dokaz več, da v naravi iščemo zgodbe o lepoti, preprostosti življenja, ta večni cikel ravnotežja, a kljub temu naslednji dan zavijemo v trgovino in kupujemo, kupujemo do onemoglosti, z izgovorom, da je to v naši družbi neizogibno. Če danes živimo, je to samo zato, ker je živa tudi Zemlja, naš dom. Naravo bomo morali imeti bolj radi, bolj kakor denar, bolj kakor avtomobile, bolj kakor hiše in hranjenje bizonov v živalskem vrtu, premalo pa bo tudi ukvarjanje  s »hišnimi ljubljenčki« vseh vrst. To ni samo priložnost za ljudi, da se povežemo z naravo, ki nas navdihuje, to je sprememba življenja, saj so ekosistemi že spremenjeni in se s svetlobno hitrostjo, glede na naš vpliv nanje, še vedno spreminjajo.

Organizacija združenih narodov je z letom 2021  razglasila desetletje obnove ekosistemov, globalno pobudo za preprečevanje, zaustavitev in odpravo škodljivih posledic, povzročenim ekosistemom zaradi človekovih dejavnosti. Poglejmo okrog sebe in razmislimo, kako lahko pomagamo. In kaj naj naredimo boljšega kot izkopljemo še en kal, očistimo in poglobimo mlako, naredimo žabnik v starih loncih ter postanemo del generacije, ki obnavlja in dvigne svoj glas za zaščito habitatov, saj nam zagotavljajo hrano, pitno vodo, skratka preživetje, hkrati pa predstavljajo podporo dejavnostim, ki so pomembne za nas in za planet. Nekateri ljudje so se že odločili, da bodo namenili en del zemljišča ali pa vse svoje imetje revitalizaciji narave in spremenili opustela, degradirana zemljišča v čisto nov habitat. Vrnimo vrstam svoj življenjski prostor, saj te ohranjajo habitate tudi za nas ljudi. Mi smo samo ena od vrst, ki je kakor vsa druga živa bitja podrejena zakonom narave, kar pomeni, da smo neizmerno povezani med sabo in z vsem, kar se na planetu dogaja.

Kaj je drevo brez korenin, kaj je voda brez teka, kaj človek brez Zemlje? Ko bi le začutili toliko lepote v sebi, vrednosti v sebi, da stvari ne bi več počeli zaradi denarja.

Verjetno je še kje življenje v vesolju, a takšnega planeta s sončnimi vzhodi in zahodi, vmes pa malo burje, ni nikjer.

In ravno zaradi tega pride sonce na obisk, da vidimo vso to lepoto.

Sitka Tepeh, zagovornica narave