Če je bilo nekoč drobnovratnikov na pretek in toliko, da so jih mulci lovili po dostopnih jamah in prodajali v Trstu, so danes ogrožena vrsta, zelo redki in zakonsko zavarovani.

Kraške jame so podzemeljski prostori, kamor človek lahko prodre in za katere je dve stoletji nazaj veljalo prepričanje, da v njih ni življenja. Nejevero in domišljijo so dodatno v veliki meri napihovale ljudske pripovedke, ki so govorile o pošastih, zmajih in požrešnih velikanih kot edinih prebivalcih podzemnega sveta. Le kako bi moglo nekaj sredi teme, mrzlih vlažnih kamnitih sten živeti?

In če noče Mohamed k gori, pride gora k Mohamedu, in na lepem so se majhni beli črvi ali zmajevi mladiči odločili, da se predstavijo. Privreli so na dan v bruhalnikih presihajočih jezer Cerkniškega in Planinskega polja. Prikazovali so se dobrih sto let, da so jih znanstveniki vzeli resno in določili prvo podzemno žival – Proteus anguinus (Laurenti) 1768. Med ljudmi se je ohranil izraz bela ali človeška riba, saj ima na nogah prste, ravno tako kot človek. Vendar to še ni bilo dovolj za spremembo prepričanj o obstoju življenja pod zemljo, vse do dne, ko je Luka Čeč, pomožni svetilničar v Postojnski jami, našel na kapniku pod Veliko goro majhnega hroščka in ga izročil kuratorju ljubljanskega muzeja, grofu Franzu Ho(c)henwartu. Pisalo se je leto 1831, leto pozneje je ta hrošček v ljubljansko-nemškem Ilirskem listu slavil zmago z natančnim opisom in priznanjem za drugo odkrito »jamsko žival« in prvo opisano jamsko žuželko. Opisal in poimenoval ga je žužkoslovec in zbiralec Ferdinand Schmidt, tokrat smo dobili zraven latinskega imena Leptodirus hochenwartii tudi slovensko ime drobnovratnik, saj je zbiralcu bolj kot napihnjen zadek vzbudil pozornost »dolg in ozek vrat«. Pomembno in nenavadno odkritje je bila prelomnica, ki je v naslednjih desetletjih privabila v Postojnsko jamo in jame na Krasu mnoge raziskovalce iz vseh koncev sveta. Zanimalo jih je, kako drugače je potekala evolucija pri jamskih živalih zaradi popolne teme, stalne vlage in omejene količine hrane. V tekmi, kdo bo odkril kakšno jamsko žival več, ki je znanost do tedaj še ni poznala, se je razvila nova veda, kasneje poimenovana speleobiologija. Zanimivi so takratni opisi življenjskega prostora jamskih živali, raziskovalec Schiødte je prvi razvrstil podzemne prebivalce v živali sence, somraka, jamske živali in stalaktitne jamske živali. Danes jih razvrščamo glede na prilagojenost bivanja v podzemlju na trogloksene, tiste, ki slučajno obiskujejo jame (kune, žabe, polhi, miši…), potem troglofile, tiste, ki se redno zadržujejo v podzemlju, a potrebujejo za eno od življenjskih funkcij površje (tudi površinske vrste, ki lahko dobro uspevajo v podzemlju) in troglobionte – prave jamske živali, tiste, ki so popolnoma prilagojene življenju v podzemlju, so njegovi stalni prebivalci in na površju ne bi preživele.

Današnji troglobionti so se v podzemni svet podali iz površja, zanje so jame, razpoke, podtalne vode postale nov svet, nov dom. Lahko si le predstavljamo, kako kruto je znalo biti preživetje na površju za nekatere živalske vrste, da so poiskale nova bivališča in se zatekle pod zemljo, kjer so se morale na jamsko okolje dobro prilagoditi, če so želele preživeti. Naš hrošček drobnovratnik je danes velik od 7 do 11mm, ima kratko in tanko oprsje in kljub temu, da nima nikogar, ki bi mu svetil, se tudi brez oči dobro znajde. V letih brez sonca je vid nadomestil z zelo dolgimi vitkimi nogami, poraščenimi s čutilnimi dlačicami in težko bi našli hitrejšega osvajalca kapnikov kakor je on, seveda takrat, ko se odloči za premik. Njegova krila so se že zdavnaj zlepila na velikem okroglem zadku, ki je videti kot kakšen oklep. Z dolgimi tipalkami pa verjetno zaznava tresljaje, da se izogne nevarnostim. Barva hitina izžareva njegovo lepoto v mnogih odtenkih lesketajoče bakrenorjave barve.

Če je bilo nekoč drobnovratnikov na pretek in toliko, da so jih mulci lovili po dostopnih jamah in prodajali v Trstu, so danes ogrožena vrsta, zelo redki in zakonsko zavarovani. Najhujša grožnja jim preti s površja, od koder so se umaknili, in to v obliki onesnaževanja in organskega obremenjevanja vodotokov, ki ponikajo v podzemni svet. In če dodamo še posege v prostor, razlitja kemikalij, prekomerno gnojenje, onesnaževanje jam, črpanje podtalnice, se njihov življenjski prostor zelo zmanjša. Zaradi počasnega razmnoževanja si prizadete populacije le počasi opomorejo. Posebna nevarnost, ki zadnje čase lahko ogrozi obstoj populacije na določenem območju je prav tako nezakonit lov ali odvzem živali iz podzemnih jam. Ulovljeni primerki najpogosteje pristanejo na borzah za zbiratelje, zato ne bo odveč pozornost tudi v tej smeri. Če najdemo v jamah s prostim pristopom nastavljene pasti, obvestimo pristojne organe – sporočimo Zavodu RS za varstvo narave, najbližja območna enota, prijavimo Inšpektoratu RS za okolje in prostor ali Policiji. V večini primerov so to majhne plastične posode, napolnjene z vabo in konzervirnim sredstvom. Vanje se lahko ujamejo ne samo tiste vrste, po katerih je največje povpraševanje, ampak vse, ki živijo v tej jami.

Podzemna favna je še posebej raznolika na dinarskem krasu in danes vemo, da je biotska raznovrstnost tukaj najbogatejša na svetu. V Sloveniji že poznamo od 400 do 450 vrst podzemnih živali, od najrazličnejših rakcev, paščipalcev, polžev, kolobarnikov, pajkov, skakačev, brezokcev itn., mnoge med njimi uvrščamo med endemite, saj živijo na omejenem območju in jih drugje po svetu ne najdemo. Ker se radi primerjamo, je dobro vedeti, da so območja dinarskega krasa tako bogata s podzemno favno kakor ZDA in Kanada skupaj, še bogatejši pa smo z vodnimi podzemnimi živalmi. Zato postaja speleobiologija vedno bolj pomembna naravovarstvena znanstvena veda, ker se na ekosistemih v globinah teme vedno bolj odraža vpliv »ljudi napredka«, ki ne razmišljajo o ohranjanju teh občutljivih in nedotaknjenih zakladov narave.

Videti drobnovratnika v njegovem življenjskem okolju, tam kjer je on doma, je izredna sreča in nepozabno doživetje. Lahko bi rekli, da smo ob pogledu nanj počaščeni z njegovo prisotnostjo in dobro je, da smo čim dlje pri miru in ga samo opazujemo, saj ne vemo, kdaj nas bo začutil in odbrzel v neznano. Naj bodo podzemne živalice dodaten navdih k spremembi odnosa do živali in izkazovanju človeških vrlin, predvsem humanosti in odgovornosti do vseh živih bitij na našem skupnem in edinem planetu. Mene na oddelkih s kemikalijami ne vidite več.

Sitka Tepeh, zagovornica narave