Kraljice travnikov

Kukavičevke so se znale prilagoditi težkim življenjskim razmeram, žal pa ne morejo kljubovati človeškim posegom.

Orhideje, raje jim rečem kukavičevke ali pa kar kukavce, spoznavam že deset let, od takrat, ko sem jih prvič opazila na sprejemnem centru v Parku Škocjanske jame, kjer so zgodaj spomladi pokukale na plano na majhni travnati površini, ob kamnitem obeležju svetovne dediščine Unesca, kakor pisana preproga temnorožnatih, vijoličnih in rozabelih odtenkov, do danes, ko sem zaradi njih prehodila že na stotine kilometrov travnatih in gozdnih površin. In še vedno me vleče tja, kjer rastejo.

Kukavičevke je slovensko ime za družino orhidej Orchidaceae, ki so pri nas veliko bolj znane kot sobne rastline. Njeni divji izvorni predstavniki so razširjeni v veliki pestrosti v tropskih in subtropskih krajih, kjer živijo na drevesih, v naših krajih pa so še zmeraj ostale na zemlji in rastejo na različnih območjih kopnega, v močvirjih, gozdovih, na travnikih in v visokogorju, v bistvu naseljujejo celoten evrazijski prostor. Ob tem se vprašamo, kako so se lahko naselile in obdržale vse tja do Sibirije na severu in Irana na jugu. Prvi razlog tiči verjetno v semenih, ki so zelo lahka, saj v njih ni hranilnih snovi, ki bi pomagale pri kaljenju in veter jih lahko po mili volji raznaša na vse konce in kraje. Težava nastopi šele takrat, ko pade seme na tla, tam mora poiskati navezo z ustrezno glivo, ki bo pomagala pri rasti do prvih listov, ko bo rastlina sama sposobna za razvoj s pomočjo fotosinteze. Simbiozen odnos orhideje z glivo se ohranja še naprej, tudi v obratnem smislu, ko rastlina hrani glivo, lahko bi rekli, da se vzpostavi zveza za zmeraj in to je razlog, zakaj divje orhideje ne uspevajo na naših vrtovih. Zgleden primer sožitja dveh organizmov, ki se med seboj podpirata, imata drug od drugega korist in oba preživita.

Drugi razlog za razširjenost divje rastočih orhidej je njihova prilagoditev na opraševanje z žuželkami, za ta namen so se postopoma spreminjale miljone let v eno izmed najprivlačnejših cvetic sredi pisanega travnika in si zagotovile zanesljivo oprašitev. Največji čar divjih orhidej je njena medena ustna, majhna evolucijska prevara, ki izkorišča obliko in vonj določenih žuželk za svojo oprašitev. Najbolj drzne, natančne so bile kukavičevke iz rodu mačjih ušes, ki so posnemale izgled živalskih samic in so dobile tudi »žuželkolika« imena: čmrljeliko, čebeljeliko, osjeliko in muholiko mačje uho. Lepi čeveljc, naša veličastna orhideja, se ponaša z največjo medeno ustno, ki služi rastlini za past. Ko žuželke zdrknejo vanjo in ko iščejo pot navzven, morajo skozi špranjo mimo brazde in prašnikov, pri tem oprašijo rastlino, hkrati pa odnesejo s seboj nov pelod za naslednjo rastlino. Posebno privlačnost je razvila jadranska smrdljiva kukavica, ki smo jo začeli bolje spoznavati od leta 2004, ko je postala kvalifikacijska vrsta za varovana območja Natura 2000. Po imenu sodeč ima močan vonj po kozah, zato nam, ljudem smrdi, vprašanje pa je, če smrdi tudi žuželkam? Mislim da ne, kvečjemu jih še bolj privlači, pri tem si pomaga z nenavadno dolgo medeno ustno, podobno svedrasto zavitemu traku z rdečimi dlačicami. Če pravijo za jadransko smrdljivo kukavico, da se rada potuhne in je več let ni na spregled, letos sigurno ni to leto, saj smo po kraških suhih travnikih in v Parku Škocjanske jame našli štiri nova rastišča.

Slovenska imena divje rastočih orhidej so zelo preprosta in zanimiva, nekatere so poimenovane po obliki gomolja ali korenike, kot na primer rjava gnezdovnica, ker ima na kratko razrasle korenike, ki spominjajo na ptičje gnezdo, ali prstaste kukavičevke, katerih gomolji so v obliki prstov, ali vimenjaki po velikih, repastih  in zgoraj zraslih gomoljih, ki spominjajo na kozje vime.

Barve jih razvrščajo v mesnordeče, škrlatnordeče, temnordeče, rdeče, blede, purpurne, pikastocvetne, z imeni vonjav kot je steničja, katere vonj spominja na zmečkane stenice, ali bezgova, dehteča, dišeča pa se razvrščajo v manj ali bolj prijetne po vonju. V resnici jih je zelo lepo vonjati, ker ima vsaka poseben vonj, mnoge dišijo po vaniliji, najbolj znani in uporabljeni predstavnici orhidej.

Po obliki listov so dolgolistne, kratkolistne, širokolistne, drobnolistne, enolistne, po kraju alpske, jadranske, italijanske, pontske, provansalske in domače kamniške, endemične, najbolj opevane murke na svetu. Na seznamu slovanskih rastlinskih imen iz leta 1836, ki ga je napisal Henrik Freyer smo prebrali imena duſhezha moſhniza [dušeča mošnica] in kúkovze [kukovce] za navadne kukavice, otrózhnik [otročnik] za piramidasti pilovec, pezhniza zherna [pečnica černa] za črno murko in tizhji proſmiz [tičji prosmic] za lepi čeveljc in če bi malo špekulirali, bi moſhnizhevje [mošničevje] lahko pomenilo rastišče z več orhidejami, saj za mnoge velja, da se rade družijo, še posebej piramidasti pilovec, ki smo ga našli več sto primerkov na enem travniku in prav tako zvezdnata kukavica na novih posekah ob robu gozda.

Kukavičevke so se znale prilagoditi težkim življenjskim razmeram, mrazu, vetrovom, suši, žal pa ne morejo kljubovati človeškim posegom, predvsem izsuševanju barij, gnojenju travnikov in zaraščanju košenic in pašnikov. Priljubljenost in privlačnost je nekatere vrste že skoraj iztrebila, zato so bili nujni ukrepi, ki veljajo še danes, celotna družina kukavičevk je zavarovana, kar pomeni, da jih je prepovedano uničevati na katerikoli način, trgati, ruvati, izkopavati, nabirati, prodajati itn.

Takrat, ko zaslišimo prve ptice kukavice, je dobro, da gremo na travnik, kjer nas bodo pozdravile tudi prve navadne kukavice. In kaj se lahko naučimo od rastlin s tako čudnim imenom kukavičevke

Naučimo se lahko sodelovanja med posamezniki, ki je dobro za oba, naučimo se lahko kreativnosti, preseganja, svobode ustvarjanja, lepote, naučimo se lahko natančnosti, naučimo se lahko potrpežljivosti in upoštevanja vseh dejavnikov, pa malo tudi tekmovalnosti, vendar ne na škodo drugih.

In zanimivo, enako se lahko naučimo, tako kot opisuje Lev N. Tolstoj, od navadnega osata: »Nabral sem velik šopek raznih cvetlic in krenil proti domu; kar zagledam v jarku prečuden malinovordeč osat tiste vrste, ki mu pravijo pri nas »tatar« in ki se ga kosci skrbno ogibljejo, če so ga slučajno pokosili, pa ga pobero in vržejo proč, da bi koga v roke ne zbodel. Zazdelo se mi je, da bi utrgal ta osat in ga povil v sredino svojega šopka. Zlezel sem v jarek, pregnal kosmatega čmrlja, ki se je bil zalokal v sredo glavice in tam sladko in leno zaspal, ter hotel utrgati cvet. To pa je bilo zelo težavno: ne samo da me je steblo od vseh strani bodlo, še skozi rutico, s katero sem si bil ovil roko – bilo je tudi tako žilavo, da sem se boril z njim kakih pet minut in trgal vsako vlakno posebej. Ko sem nazadnje utrgal cvet, je bilo steblo povsem razcefrano, in tudi cvet se mi ni zdel več tako živ in krasen. Vrh tega se v svoji robatosti in okornosti ni ujemal z drugimi cveti. Skesal sem se, da sem bil zaman ugonobil cvetlico, ki je bila na svojem mestu lepa, in jo zavrgel. »A vendarle, kolikšna moč in trdoživost!« sem pomislil, spominjajoč se naporov, s katerimi sem bil utrgal rastlino. (prevod: V. Levstik)

Sitka Tepeh, zagovornica narave

objavljeno: 22. 07. 2021

Twitter Facebook