Prst, vrhnja rodovitna plast tal, je dom skupine živali, ki je vseskozi prisotna pod našimi nogami.

Za nekatere ljudi imajo neprijeten videz, mnogim vzbujajo s svojo sluzasto, podolgovato in valjasto postavo gnus in jih odvračajo od ljubečih misli, ki jih občutijo ob pogledu na druge ljubljene živali. Ob deževnih dneh se razlezejo po površju, drugače pa raje ponočujejo in se zadržujejo v svojih rovih, kjer kakor rudarji premetavajo in premlevajo zemljo, le da ne uporabljajo nobenega orodja razen svojih mišic. Sem prepričana, da že veste, o kateri živali bomo govorili, o navadnem deževniku, črvu iz skupine kolobarnikov, za katere je značilno, da rastejo s kolobarji oziroma cilindričnimi obroči. Naš navadni deževnik jih ima od 100 do 200, po dolžini doseže tudi 1m in vsekakor v svoji odrasli dobi ni suh kakor glista. Tistemu orjaškemu, avstralskemu zemeljskemu črvu pa zraste od 300 do 400 obročev, kar ga podaljša v do sedaj znanega, najdaljšega črva na svetu. Po vsem svetu je opisanih okrog 27.000 vrst kolobarnikov, eni se zakopavajo vodoravno, eni navpično, eni živijo v sladki ali slani vodi in eni na kopnem, eni imajo več ščetin, drugi manj, vsi pa so zelo koristni za življenje na našem planetu.

Kot otroci se deževnikov nismo bali, zbirali smo jih v lončkih in uporabljali pri raznih igrah, najraje smo jih uporabljali kot plačilno sredstvo, dokler nam niso zbežali nazaj v zemljo. Kasneje, v šoli, smo bolj kakor koristnost spoznavali njihovo zgradbo. Spomnim se, kako sem bila presenečena, ko sem izvedela, da ima prav vsak člen deževnika enako zgradbo, kar pomeni, da je deževnik žival z največ notranjimi organi. Si predstavljate, da bi imeli najmanj sto src, pljuč, ledvic, možganov, jeter itn. Po zgradbi se razlikujeta samo glava in zadek, ki na prvi pogled nista prepoznavna, ko pa opazimo na enem koncu odebeljen obroč, vemo, da je tam glava z brezzobo ustno odprtino. Kožo prekriva sluz, skozi katero diha, zato je za deževnika tako pomembno, da ostane vlažen. Premika se s pomočjo mišic v sloju kože in nekaj ščetin, ki pokrivajo povrhnjico. Nekateri znanstveniki trdijo, da prihajajo deževniki na površje ob dežju zaradi zalitih rovov, drugi zaradi izmenjave plinov skozi kožo, tretji pa trdijo, da čutijo deževniki naliv kot tresenje zemlje, ki je podobno vibracijam, kakršne povzročajo pod zemljo njihovi plenilci krti.

Ali veste, zakaj ptica pastirica z repom udarja ob tla? Ker bi rada pojedla kakšnega črva, ki se ob tresenju tal prestraši, pomisli na krta ali dežne kapljice in se poda na površje. Za kose pa vemo, zakaj vedno brskajo po odmrlem listju, saj se črvi zadržujejo praviloma v gornjih plasteh, le kadar je suša in pozimi se spustijo globje.

Nad deževniki se je navdušil tudi že davnega leta 1881 Charles Darwin in jim posvetil samostojno knjigo, v kateri opisuje pomembnost teh zemeljskih bitij. Ob opazovanju je odkril, da se premikajo tako naprej kot nazaj, da jih cele težko potegnemo iz rova, mnogokrat nam ostane v roki njihov zunanji del, da so brez oči in zelo občutljivi na dotik. Zanimivi so poskusi zaznavanja hrane, ugotovil je, da so vsejedi, da požirajo velike količine prsti, a da so pri hranjenju z listi izbirčni, tiste, ki imajo za njih neprijeten okus ali so pretrdi kot so stebla rastlin, pustijo. Uživajo tudi sveže liste in so sladkosnedi, premlevali so namreč sladkor in sladki koren. Med nastavljenimi listi zelja, pese, zelene, repe, divje češnje in korenja jim je najbolj dišalo korenje, od zelišč pa so radi cefrali meto. Pred luknjo jim je Darwin nastavljal tudi koščke svežega ali kuhanega mesa, noč za nočjo so jih vsrkavali, dokler jih niso posrkali vase. So tudi kanibali, saj se niso branili svojih vrstnikov. Skrbeli so za svoje rove in vzdrževali toploto v njih, vhode so prekrili z drobnimi kamenčki, velikokrat pa so nosili kamenčke tudi v rov. Ugotovil je, da s svojimi čutili prepoznavajo oblike in vlečejo v svoje rove liste premišljeno, večinoma po dolžini in ne po širini, sposobnost, ki je nekatere višje razvite živali nimajo, npr. mravlje, ki si ne domislijo, da bi lahko hrano prinesle veliko lažje v mravljišče, če bi jo obrnile po dolgem. Ali dobro slišijo, je preverjal kar z domačim klavirjem, a žal niso bili dovzetni za klasično glasbo, niti za druge oblike hrupa, zato je sklepal, da so gluhi. Kako so občutljivi na vonj, je preizkušal tako, da je vanje dahnil iz ust z vonjem, ki ga je okrepil s prežvečenim tobakom ali s kapljicami parfuma ali kisa na krpici bombaža. Za te vonjave se deževniki niso zavzeli, so pa zelo hitro našli in použili koščke zelja, skrite v zemlji.

Darwinov trud je postavil deževnike med graditelje rodovitne prsti, ki je dandanašnji zaradi intenzivnega kmetijstva podprtega z agrokemijo (uporaba insekticidov in herbicidov) in biotehnologijo (uvedba gensko spremenjenih organizmov) vse bolj na udaru. Sodobne raziskave so potrdile učinkovitost deževnikov v kmetijstvu, predvsem pri izboljšanju kakovosti tal, saj se ob gibanju skozi zemljino, prehranjuje z odpadno organsko snovjo, jo prebavljajo in ponovno izločajo kot glistino. Ob gostoti 400 deževnikov/m2 dobimo 2 kg glistine, ki jo deževniki odlagajo v obliki kupčkov na površju, svojo pridnost pa dokazujejo s podatkom, da predelajo in izločijo na en hektar od 50 do 70 t snovi. Glistina pa vsebuje tudi dvakrat več kalcija, trikrat več magnezija, petkrat več dušika, sedemkrat več fosforja in enajstkrat več kalija kot prst, ki so jo predelali. Kaj bi radi še več! Poskrbimo za uporabo sonaravnih pridelovalnih sistemov, v katerih se črvi v največjem številu razmnožujejo in izboljšajmo vpliv kmetijstva na okolje, na biotsko raznovrstnost, kakovost pitne vode in okoljski odtis. Pomagajmo pri obnovi planeta!

Plug je sicer ena od pomembnejših odkritij človeka, a dolgo pred tem so, bodo in še vedno orjejo zemljino deževniki, zemeljski sodobni orači, inženirji ekosistemov in zagotovo prvi "mistri in ministri graditelji" sveta.

Sitka Tepeh, zagovornica narave