O življenju žab vemo že veliko in če zvečer ali dolgo v noč sedite ob mlaki, lahko slišite tudi njihove zgodbe.

Doživetja v naravi nam ne more zamenjati nihče, zato smo se prostovoljni naravovarstveni nadzorniki in ljubitelji žab ob reki Reki na odseku regionalne ceste Divača-Ribnica ponovno pridružili akciji prenašanja žab čez cesto in tako združili prijetno s koristnim.

O življenju žab vemo že veliko in če zvečer ali dolgo v noč sedite ob mlaki, lahko slišite tudi njihove zgodbe. Godejo nam o svojih slavnih vrstnicah in vrstnikih, na primer o žabcu bistrega potoka, ki je hotel začarati luno, da bi se spustila z neba, a mu je ob vsem silnem napihovanju počil glas in iz grla ni prišlo nič drugega kakor raskav kvak-kvak; ali o mali žabi, ki je padla v kanglico s smetano in čofotala tako dolgo, da je naredila maslo, na katerega je lahko stopila in skočila iz posode; ali o neustrašni žabi, ki je z vejico strašila veter itn. Dalj časa bomo sedeli ob mlaki, več bomo zvedeli.

Žabe so vrsta živali, ki so tesno povezane z vodo in so hkrati znanilke pomladi, saj se ob prvem toplem dežju v žabjem razpoloženju odpravijo iz gozda do svojih mlak, kjer mrestijo. Seveda pa ta pot ni zmeraj varna, saj ima žaba tudi svoje sovražnike, iz vrst ljudi in živali, a največji sovražnik zadnja leta sta suša v pomladnih mesecih in gost cestni promet, ki jim preprečuje dostop do vodotokov in mokrotnih mest v naravi. Zato so se v različnih krajih ljudje organizirali in »priskočili« na pomoč žabam in ostalim dvoživkam, ki morajo na poti do vode prečkati ceste. Akcija Pomagajmo žabicam! pridobiva vedno več privržencev in tudi »prenašalci žab« ob reki Reki smo v mesecu marcu že opravili nekaj akcij, trenutno pod okriljem projekta Za Kras, ki ga izvaja Park Škocjanske jame. Letos smo še posebej zaskrbljeni, saj smo v naših desetletnih akcijah ugotovili, da upada število žab, ki prečkajo cesto. Na regionalni cesti so ostali samo še trije odseki, na katerih žabe v večjem številu prehajajo preko ceste.  A domačini se spomnijo časov, ko so bili prehodi žab tako številčni, da se žabam ni bilo mogoče izogniti, še posebej ob gostišču Pri Zotlerju je naenkrat prečkalo cesto na tisoče žab in vozniki so v večernih urah raje ubrali drugo pot. Danes je to število ne samo zdesetkano, lahko bi rekli zmanjšano v tisočih. Le zelo obsežna žabja literatura, s katero še danes prenašamo nauke na mlajši rod, priča o tem, kako zelo so bile žabe prisotne in priljubljene v življenju ljudi nekoč.

Povzela bom zgodbo o gluhi žabi, ki je želela splezati na najvišje drevo v gozdu. Žabe iz iste mlake so jo gledale zelo čudno, ko je začela plezati proti vrhu. Na vse pretege so skakale in jo odvračale od plezanja, še več, govorile so ji, da ji ne bo uspelo, saj to še ni uspelo nobeni žabi. A zaman. Žaba je plezala naprej in mislila, da jo žabje vrstnice bodrijo in skačejo od navdušenja. Ker je bila gluha, ni slišala, kar so ji druge žabe govorile in ni vedela, da to ni uspelo še nobeni žabi. Prišla je na vrh drevesa in dosegla svoj cilj, to, kar si je želela.

Ja, take so naše žabe, kakor gluhe se podajo preko ceste in se ne pustijo motiti od avtomobilov. Mislim, da si kar malo oddahnejo, ko pridejo na drugo stran, kjer se v visokem skoku vržejo v najbližjo lužo in pričnejo pripravljati na žabovanje v mlaki. Oddahnemo pa si tudi mi, ki mnogokrat kar z njimi skočimo v obcestni jarek, da se izognemo kakšni nesreči. Vozniki tovornjakov nam celo trobijo, verjetno iz navdušenja, ker še nikoli niso videli toliko fluorescentnih ljudi ob cesti. Smo pa letos doživeli skrbniki žab prijetno presenečenje, lahko bi rekli, glede na minule akcije v prejšnjih letih, pravi »čudež«. Ker smo raztegnjeni in razporejeni na nekaj kilometrih, smo vzbudili zanimanje voznika tovornjaka, ki se je pri  skupini prostovoljcev ustavil in povprašal, če pobiramo polže. Ko je izvedel, da prenašamo žabe, ni mogel verjeti, da to počnemo. Vožnjo je s spoštovanjem do našega dela nadaljeval z zmanjšano hitrostjo in že čez kak kilometer je opazil krastačo, ki se je počasi premikala preko ceste. Ustavil je to Guliverjevo kolesje in poklical na pomoč nas žabarje, ki smo bili po naključju v bližini, da smo lahko prenesli krastačo na varno. Naša in žabja vztrajnost se je obrestovala, zgodilo se je ravno to, česar nikoli nismo pričakovali. Hvaležni smo bili vozniku, da mu je bilo mar za življenje te copotajoče krastače in za trenutek se nam je življenje zazdelo tako lepo, da bi poljubili celo žabo.

Žabe so se človeku v tem kratkem evolucijskem času sobivanja prikupile s svojo pojavnostjo in postale del tistega načina življenja, ko nam je mar tudi za druga bitja okrog nas. Že od leta 1995 potekajo v Sloveniji akcije prenašanja dvoživk preko cestišč ali v mnogih primerih žabarjenja po cestah, zadnja leta pa se zavzemamo za trajnejše rešitve, za zgraditev podhodov in trajnih varovalnih ograj, še posebej na tistih cestnih odsekih, ki veljajo zaradi številčnega prehoda dvoživk za takoimenovane "črne točke" in teh je v Sloveniji okrog 2000. V številkah to pomeni, da pomagamo prostovoljci vsako leto najmanj 80.000 dvoživkam pri prehodu čez cesto in če nas katera pri tem še "polula", nas ne skrbi, ker kot pravijo, to srečo in zdravje utrdi.

In po vzoru žab, ki jih nosimo po rokah, je vredno poskusiti tudi pri drugih rastlinskih in živalskih vrstah.

Sitka Tepeh, zagovornica narave