Charles Darwin je bil vesten naravoslovec, ki je opazil, da ljudje precej lažje sprejmemo dejstva, ki se skladajo z našo predstavo o svetu kot nasprotna dejstva.

Ugotovil je, da dejstva, ki so v popolnem nasprotju z našimi predstavami radi pospravimo pod preprogo. Po dokončani izobrazbi angleški anglikanski duhovnik, po raziskovalnem delu pa naravoslovec, geolog, zbiratelj, raziskovalec vrst, borec za pravice živali, je zbiral pogum in dokaze 20 let ter predstavil svoj pogled na znanost, na evolucijsko spreminjanje živalskih vrst zaradi prilagajanja na razmere okoli njih samih, v knjigi O nastanku vrst. S svojim drznim razmišljanjem je napolnil veliko zvezkov, strogo zaupnih, saj ni poznal nobenega znanstvenika, naravoslovca, ki bi mu lahko zaupal kot strokovnemu kolegu in s katerim bi lahko odkrival, razkrival, razjasnjeval svoje ideje in ki ga navsezadnje ne bi označil za blazneža ali heretika. Moral je delati molče in sam, ker je vedel, kako hitro bi njegove teorije napadli, ko bi jih komu razkril in ni si mogel privoščiti nobene razprave, dokler ni bil popolnoma prepričan, da se bo lahko spoprijel z ostrimi kritikami njegove argumentacije. Ob prvi izdaji leta 1859 je bila knjiga razprodana še v istem dnevu (1250 primerkov), ob drugi (3000 primerkov) pa prav kmalu. Brez dvoma je postal eden izmed najbolj branih znanstvenikov takratnega časa in ostaja še vedno utemeljitelj evolucijske biologije, ki je, za razliko od tedanjega razmišljanja, da so bila vsa bitja ustvarjena in se ne spreminjajo, dokazal, da se živi svet spreminja.

Mladi Charles ni bil navdušen, ker je moral obiskovati humanistično šolo, raje kot  z Vergilom, bi se ukvarjal z rastlinami in živalmi. Na študij medicine se je podal zaradi družinske tradicije in kaj kmalu ugotovil, da ne bo zdravnik, saj ni prenesel pogleda na kri in občutka grozne bolečine ljudi, ki so jih takrat še operirali brez anestezije. Kljub pomislekom je privolil v študij teologije, ker je upal, da bo imel več časa za opazovanje narave in zbiranje hroščev. Izkoristil je možnosti izobraževanja na Cambridgu, udeleževal se je mnogih krožkov in sklepal poznanstva, na koncu pa pristal kot 22-leten mladenič, naravoslovec na palubi jadrnice Beagle, ki se je odpravila z veščim kapitanom Fitzroyem na znanstveno odpravo okrog južnoameriške obale in na potovanje okoli sveta. Kapitanu sicer ni bil všeč njegov zaobljen, gomoljast nos, dvomil je, da ima lahko kdorkoli s takim nosom dovolj energije in odločenosti za tako potovanje. Kljub vznemirjenju pred potovajem, da bo zapustil vse prijatelje in ob dolgem čakanju na ugodne vremenske razmere, je bil Darwin odločen, da gre pod vsakimi pogoji. Sam je zapisal, da se je počutil tako, kot da bi slepemu vrnili vid. Živeti skupaj s posadko 66 mož na tako tesenem prostoru, kot je jadrnica, težka 242 ton, ni malenkost. In ker je vse tako tesno, postane človek metodičen, s kapitanom si je Charles delil kajuto, mornarji so ga poimenovali lovilec muh, nikoli ga niso videli slabe volje ali da bi izrekel komu neprijazno besedo. Na krmi je pritrdil mrežo, s katero je lovil morske živali. Kljub izraziti morski bolezni, ki ga je spremljala vse dni potovanja, je neizmerno užival ob spoznavanju novoodkritih predelov in zbral tisoče geoloških in zooloških primerkov, to je bil začetek njegovih razmišljanj in ukvarjanja s spremenljivostjo vrst. Njegovo dojemanje sveta se je obrnilo na glavo, ko je obiskal otočje Galapagos, kjer je opazil raznolikost vrst, ki jo je kasneje povezal z geografsko izolacijo in številnimi prilagoditvami, ki so živalim in rastlinam omogočale preživetje. V tem boju za obstoj pa preživijo tisti osebki, ki so bolj prilagojeni, preko potomcev pa se ohranjajo bolj koristne in novonastale lastnosti, kar je Darwin poimenoval naravni izbor ali naravna selekcija. Potovanje je namesto načrtovanih dveh, trajalo pet let in na poti domov je že slutil spremembe, ki so jih osvetlila nova spoznanja.

In kako se Darwin povezuje z življenjem danes? Raziskovalci v Angliji so spremljali način življenja lisic v mestnem okolju in se spraševali, koliko nas življenje v mestu lahko spremeni? Pokazalo se je, da, če bi bili urbana lisica, bi se lahko razvili v popolnoma novo fazo in postali bolj podobni psu. Primerjali so lobanje podeželskih lisic z lobanjami lisic, ki so živele v mestu in ugotovili pomembne razlike. Podeželske lisice so imele prilagoditve zaradi hitrosti lova na majhen plen, mestne so imele prilagoditve, ki so jim olajšale brskanje, ko so iskale hrano med človeškimi odpadki. To so počele raje, kot da bi lovile. Gobčki so bili krajši in močnejši, kar je olajšalo odpiranje paketov in žvečenje ostankov. Tudi možgani so bili manjši, ker niso bili namenjeni lovu, temveč interakciji z nepremičnimi viri hrane. Opažene spremembe ustrezajo lastnostim, ki jih je Darwin poimenoval »sindrom udomačitve« in spremljajo prehod živali iz divjine v ukrotitev. Zanimivo pa je, da se to dogaja po volji lisic, ki so se odločile živeti v bližini ljudi in že kažejo lastnosti, zaradi katerih so vedno bolj podobne udomačenim živalim.

Torej, prilagajanje na življenje okoli ljudi, dejansko pripravi nekatere živali za udomačitev.

Darwin se je zavzemal tudi za pravice živali. Veliko ljudem za živali ni bilo mar, govorilo se je o petelinjih bojih in lovu na jazbece, oboje je bilo zakonsko prepovedano, a se je na družabnih srečanjih vseeno odvijalo. Darwin ni dvomil, da živali prav tako čutijo bolečino. Če je bil priča okrutnosti, se ni mogel zadržati. Nekega dne se je vrnil iz sprehoda popolnoma bled in slaboten, ker se je prepiral s človekom, ki je zlorabljal svojega konja. Soseda je bil pripravljen spraviti tudi pred sodnika, kar se je enkrat že zgodilo. O nekem veleposestniku se je govorilo, da je stradal ovce. Ko je Charles slišal za to, je zbral dokaze v celotni občini in privedel veleposestnika pred sodnika. Izrekanje kazni višjemu sloju je bilo v tistem času zaradi njihovega zaščitenega položaja prava redkost.

Z Darwinom povezujemo pestrost in razvoj življenja na Zemlji, kakor tudi boj proti suženjstvu, da človek ni ustvarjen za dominacijo nad drugimi bitji in da obleka ne dela človeka. Znanstvenika se ne da ločiti od človeka in Darwinov dan, ki ga praznujemo v februarju, je tako tudi praznik človečnosti in nevzvišenega odnosa do drugih bitij. Tako kot pravijo v biologiji in kot čivkajo znameniti galapaški ščinkavci, je tudi drugje, brez evolucije je vse nesmiselno.

Pomislite, kdaj ste nazadnje splezali na drevo?

Sitka Tepeh, zagovornica narave