Pionirske rastline so vrste organizmov, ki prve naselijo kakšno novo okolje in pripravijo pogoje za življenje tudi drugim rastlinskim in živalskim združbam.

Planet Zemlja je planet življenja. Kamorkoli se ozremo, vidimo tudi v tem mirujočem zimskem času raznovrstne oblike življenja. Vendar ni bilo zmeraj tako. Če bi ponazorili nastanek in geološko pot Zemlje s časovnim trakom, bi prišli 4,6 km daleč in kar nekaj časa bi hodili sami, po enem kilometru bi morda zaznali prve organizme, opazili pa bi jih šele po dobrem tretjem kilometru, v obliki večceličnih organizmov. Da bi srečali človeka, bi morali prehoditi vso pot do zadnjih dvajsetih metrov.

V tem sosledju, razvoju življenja in biotske raznovrstnosti do danes, se vprašamo, kaj je tisto, zaradi česar se je razvilo življenje in zakaj je Zemlja tako primerna za bivanje? Eden od odgovorov, ki se takoj ponudi, je sigurno sožitje ali simbioza, odnos med dvema organizmoma različnih vrst, v katerem imata oba sodelujoča korist oziroma oba napredujeta. Ta simbiotski odnos je bil prisoten vseskozi, odkar poteka evolucija živih bitij in je postal ključen pri osvajanju novih prostorov in načinov življenja. V simbiozi z glivami so rastline začele osvajati kopno, saj same še niso imele korenin, s katerimi bi črpale mineralne snovi iz tal. Na kopnem pa se simbioza ni končala, razvijala se je v različnih povezavah naprej, poznajo jo mnoge vrste rastlin in živali, na primer termiti, ki se lahko hranijo z lesom, saj jim pri razgradnji celuloze v prebavilih pomagajo enocelični bičkarji ali pa orhideje, ki potrebujejo glive za kalitev semen.

Med vrste, ki jim sožitje zelo dobro služi, se uvrščajo tudi lišaji. Posebej dobro jih lahko prepoznamo pozimi, v vlažnih in deževnih dneh, ko so edini okras drevesom. Lišaj sta v bistvu dva organizma, gliva in alga, ki vzajemno sodelujeta. Alga s fotosintezo proizvaja organske snovi zase in z njimi prehranjuje glivo, ta pa oskrbuje algo z vodo, minerali in jo ščiti pred izsuševanjem. Telo, ki ga tvorita, se imenuje steljka, njena oblika pa razvršča lišaje v listaste, grmičaste in skorjaste. Najbolj znan je Islandski lišaj, ki vsekakor ne raste samo na Islandiji, ampak je razširjen v višjih predelih po celotni severni polobli. Dolgo ga že poznamo in uporabljamo kot zdravilno rastlino, saj ima domača imena kot so planinski mah, grenivc, bohinjski mah ali pljučni mah. Sodeč po prepričljivih imenih kot so žuljevec, zdrizavec, sivi kodravček, koralnik, skorjevec, jelenovec, votličar, bradovec, rumenček, bi lahko rekli, da so lišaji nekoč živeli prav tako v sožitju z nami. Danes za njih vemo, da so odlični nadzorniki okolja v katerem rastejo, njihova rast je namreč odvisna od čistosti okolja, saj dobivajo hrano iz ozračja in z deževnico. Tam, kjer opazimo veliko grmičastih lišajev, lahko globoko zadihamo. Lišaji so razširjeni po vsem svetu, znanih je več kot 15.000 vrst, pomembni pa so tudi zato, ker se naselijo kot pionirska vrsta na območjih, kjer druge rastline ne morejo uspevati. Rastejo na drevesih, na golih skalah in na zemlji, so prvi prebivalci ustvarjenih golih prostorov ob umiku ledenikov, na pogoriščih, kamnitih zidovih, skalovju in vulkanskih območjih, ko se lava že ohladi. Počasi tvorijo ob odmiranju tanko plast prsti in s tem omogočijo naselitev tudi drugim rastlinam, za njimi se običajno zvrstijo mahovi. Najhitreje rastejo lišaji v vlažnem okolju in so zelo dolgoživi, posamezen lišaj lahko preživi do tisoč let. Nepogrešljivi so na severu poloble, na Laponskem in v Sibiriji, kjer se z njimi prehranjujejo črede severnih jelenov in omogočajo kljub ostrim in neizprosnim zimam življenje ljudem.

Druga vrsta pionirskih organizmov so mahovi. Razširjeni so po vseh celinah, tudi na Antarktiki. Idealne pogoje za rast in razmnoževanje najdejo na stalno vlažnih tleh, kjer s svojim razraščanjem zadržujejo vlago, dajejo življenjski prostor številnim drobnim živalicam, nam pa občutek, da smo v posebni deželi drobnih bitij, ki se skrivajo v blazinicah maha. Po dežju iz njih kar puhti vlaga, saj so največji zbiralniki vode, 1kg suhega mahu lahko vpije 7L vode. Pohvalijo se lahko z veliko raznovrstnostjo. V Sloveniji uspeva kar 46 % vseh evropskih vrst mahov, ki naseljujejo neokrnjene predele narave kakor tudi urbana naselja in vedno poskrbijo za to, da najdemo pot iz gozda. Razvrščeni so v tri skupine, v razred rogačarjev, jetrenjakov in listnatih mahov.

Lišaji in mahovi živijo najpogosteje v senci drugih rastlin in se razen na močvirnih rastiščih le redko pokažejo v odprti podobi pokrajine, a to še ne pomeni, da so manj pomembni, svojo koristnost kažejo tudi v številnih študijah biomonitoringa, s katerimi lahko pridobivamo informacije o onesnaženosti zraka s kovinami ali drugimi mikroelementi. Tudi mi sami lahko v svojem okolju preko oblike lišajev čisto laično preverimo čistost zraka, če opazimo veliko grmičastih lišajev, ki so najbolj občutljivi na onesnažen zrak, smo lahko zadovoljni.

Pionirske vrste so tiste vrste, ki osvajajo nova območja zemeljske površine in ustvarjajo pogoje za življenje sebi in drugim oblikam organizmov, odlikuje jih trdoživost, robustnost, zlepa se ne predajo razmeram, v katerih uspevajo. Te lastnosti me spominjajo na zdajšnji čas, za katerega pravijo nekateri, da je apokaliptičen, kar sploh ni tako slabo, ker se v apokaliptičnem času vedno nekaj razkrije. Če se je do sedaj že kaj razkrilo in je vsem jasno, je pa to, da naravo zares potrebujemo. In na tem spoznanju bomo gradili v novem, pionirskem letu naprej.

Sitka Tepeh, zagovornica narave