Krčenje oblačil

Krčenje oblačil je v pretežni meri posledica industrializacije proizvodnje oblačil. Stroj nikoli in nikdar ne more v celoti zamenjati ljudi.

Krčenje oblačil

Vsak med nami se je zagotovo že srečal s krčenjem oblačil, ki se pokaže pri prvem pranju. Včasih je potrebnih nekaj pranj, da se oblačilo »umiri«. Kadar se skrči do te mere, da nam postane prekratko in pretesno, nas zagotovo razjezi, saj za nas v tem primeru postane neuporabno. V času hitre mode je to zelo pogosto. Včasih je imel izdelek ob nakupu zabeleženo informacijo o krčenju posameznega artikla, tako po širini kakor tudi po dolžini. Danes so ti zapisi vse redkejši. V veliki večini jih ni. Ponekod je na vzdrževalnem listku zapis, da je bilo oblačilo že prano, kar naj bi pomenilo, da do krčenja ne more več priti, a se vendarle zgodi ravno to.

Zakaj pride do krčenja?

Razlogov za krčenje blaga je več. Volna se krči zaradi svoje naravne strukture - živalske dlake. Ta oblika krčenja se prepreči ali omili s kuhanjem volne pred samim postopkom izdelave preje. Potem je tu naravno »hlajenje«, ki je najpogostejša lastnost svilenih vlaken in tudi večine umetnih vlaken. Hlajenje je proces, ki se zgodi, ko je izdelek prepuščen naravnim vplivom vlage in toplote. Ti se sprožijo, da se napetosti, nastale ob procesu nastajanja vlakna, sprostijo. Taka krčenja so majhna in ne povzročajo večjih težav. Najvišji delež krčenja nastane med nadaljnjo strojno proizvodnjo, tako tkanin kot tudi končnih artiklov.

Izvor krčenja je v začetku nastajanja tkanine ali celo v pripravi prediva. Najbolj so na ta pojav občutljiva naravna vlakna, ker se njihova struktura odzove na vse vplive vlage, temperature in na mehansko obdelavo pri nastajanju prediva. Naravna vlakna se, za razliko od umetnih, dobro raztezajo. Pogoji za to, ali je oblačilo kvalitetno ali ne, so pomembni že v samem začetku nastajanja surovin oziroma prvič, ko stroj zamenja človeka.

Nekoč so pripravljalni procesi potekali skozi roke ljudi. Nastajanje tkanin sta vodila tenkočutnost in občutek izkušenih rok. Te so se odzivale na  anomalije, ki so se pojavljale ob nastajanju prediva, nato preje in vse do končnega izdelka. Ves čas je bil prisoten občutek, ki ga imamo ljudje in ki ga stroji pač nimajo. Zaradi masovne proizvodnje in želje po »čim več in čim hitreje«, se je ta pomemben del črtal s seznama nujnega dela proizvodnje. Od tu dalje se je pričelo s prepričevanjem, da se človeka da zamenjati s strojem. Širiti se je začela informacija o tem, da je stroj brezhiben, natančen in da se stroju anomalija človeškega faktorja ne more zgoditi. A s tem je bil odstranjen nevidni pečat, preko katerega se je razbralo celo to, katere osebe so bile udeležene v postopku izdelave.

Da stroj lahko proizvede prejo, mora biti proces predenja iz vlakna v nit pod stalno enakomerno napetostjo. To pomeni, da je surovina za izdelavo pod vplivom konstantnega enakomernega vlečenja prediva, da se ta med proizvodnjo ne povesi in da ohranja stabilno, enakomerno debelino. To pa je le navidezen del. Vlakna so namreč pod neprenehnim mehanskim pretegovanjem, saj stroj ne more oceniti, kdaj je preveč in kdaj premalo (pretegovanja), saj gre za nepredvidljivo naravno obliko surovine. Pri tem se zato uporabi statistično povprečje. V tem se nahaja prvi vzrok, da se bo izdelek iz preje vsaj nekoliko pokrčil. Hitreje kot stroj deluje in več kot  proizvede, bolj se nabira napetost v preji, ki se ob stiku z vodo in toploto sprosti, kar povzroči, da se tkanina skrči. 

Vlakna so tako od samega začetka pod napetostjo, ki se v nadaljnjih procesih le še dodaja:

-         Napetost, ko se iz prediva ustvarja niti za tkanje ali pletenje.

-         Napetost, ko se iz niti izdeluje tkanino.

-         Napetost do trenutka masivnega krojenja - polaganja plasti tkanine eno na drugo z namenom količinskega razreza krojev za končno obdelavo - šivanje oblačil.

V procesu tkanja tkanine in pletenja pletiva (jersey) so napetosti najvišje. Tkanina ima že svojo težo. Med tkanjem je tkanina prenapeta tako v širino, kakor tudi v dolžino zato, da ne pride do odstopanj v širini, ki bi lahko nastala med samim procesom tkanja. Da je tkanina lepo, enakomerno in gladko navita na bale, je ponovno izpostavljena napenjanju in posledično pretegovanju blaga. Pri pletenem blagu je razteg še večji, saj je sama tehnika pletenja in posledično struktura blaga bolj voljna in prožna ter podvržena raztezanju. Blago, ki je tako navito na bale, se zaradi časa, vlage in toplote, tako pretegnjeno stabilizira v raztegnjeni različici. Zato bi ga bilo treba pred postopkom razreza razviti in pustiti razvitega ležati toliko časa, da se »ohladi«, da se povrne v naravno dimenzijo. To lahko naredimo sami, ko gremo v nakup blaga z namenom, da si kaj sešijemo. Nekateri trgovci metražnega blaga žal »radi«, s previjanjem na manjše bale, pridobijo dodaten dobiček.

Trenutek, ki lahko omili ali poveča delež krčenja.

Prvič, ko se lahko zmanjša pretegovanje tkanine, je trenutek polaganja blaga po plasteh, za namen razreza tkanine. Vendar se to, zaradi želje po hitrosti, ne zgodi. To so ključni trenutki, ki lahko iz enake kakovosti blaga občutno podražijo ali pocenijo izdelek. Tu se prične dodatna tekma med dejanskimi proizvajalci - podizvajalci končnih izdelkov. Tu nastane občutna razlika, zaradi katere se čudimo, kako to, da se izdelek iz enakega blaga in istega »proizvajalca«, v resnici le naročnika del, tako zelo različno obnaša pri vzdrževanju. To vse je posledica masovne proizvodnje, ko isti naročnik (ki se javnosti predstavlja kot proizvajalec) pri različnih podizvajalcih naroča proizvodnjo za svoje prodajne artikle. Različni podizvajalci skušajo na vsak način zmanjšati stroške zaradi zelo slabih plačil s strani naročnikov, v resnici pa pokrivajo zelo velik delež dejanske cene izdelovanja. Te razlike so najbolj očitne ravno pri najbolj priljubljenem blagu sodobnega časa, to je pri pletivu, poznanem kot jersey, blago za t-shirt majice, blago za trenirke, velikokrat tudi že za, nekaterim tako priljubljene, kavbojke. Ja res je - kavbojke! To pletivo je, zaradi svoje voljnosti in prožnosti, najbolj podvrženo namenskemu pretegovanju, saj se tako lahko izdela večja količina artiklov iz enake količine blaga, z vedenjem, da se zaradi zelo nizkih končnih cen, izredno malo število kupcev odloči za reklamacijo oziroma vračilo izdelka in gre raje v nakup novega. To pa pomeni, da je dosežen dvojni cilj. Zmanjšanje proizvodnih stroškov in povečanje same prodaje. Izdelki so namreč tako zelo poceni, da se marsikdo, ne glede na izkušnjo, odloči za ponoven nakup pri istem proizvajalcu - ponudniku.
Način spletnih nakupov je v polnem razmahu in vse več ljudi se odloča za to obliko nakupa. Ponudniki - »proizvajalci« so zasuti z naročili s celega sveta. Kvaliteta izdelkov je zato lahko zelo vprašljiva zlasti, ko so v nakup vključene razširjene blagovne znamke.

 Kako lahko to preprečimo?

Začnemo z iskanjem manj znanih, majhnih proizvajalcev. Teh, ki so v naši bližini. Na izdelek je bolje nekoliko počakati, kot pa ga imeti takoj pri sebi in ga potem celo zavreči. Majhni proizvajalci se običajno ne skrivajo za telefonskimi tajnicami, ki nas nato v neskončnost preusmerjajo, ko želimo dodaten podatek. Večji ponudniki, lahko da, delujejo bolj profesionalno, saj imajo zagotovo izpiljen pravniški jezik in vedo kako in kaj povedati. Majhni imajo zagotovo manj izkušenj pri »popolni« predstavitvi svoje ponudbe, zagotovo pa imajo več srčnosti, pripadnosti in tistega občutka, ki ga dodajo, ko delajo kupljeno strojno izdelano tkanino. Pri svojem delu so s srcem, in ko jih vprašaš o izdelku, o procesu dela, povedo svojo izkušnjo. Vredno jih je slišati. Zato jih je dobro poklicati in spoznati, da ustvarimo zaupanje. Morda bomo res plačali nekoliko več za končni izdelek, vendar pa se, na dolgi rok, zadovoljstvo s kupljenim izdelkom zagotovo poveča, prav tako pa zaupanje v občutek, ki ga imamo ljudje.

 Žana Boltin

objavljeno: 04. 03. 2021

Twitter Facebook