Oblačila, kupljena preudarno z namenom urejenosti glede na njihovo kvaliteto, pripomorejo k zmanjšanju masivne industrijske proizvodnje.

Industrijska proizvodnja tekstila - Masivna  proizvodnja je način, kako z minimalnimi stroški proizvodnje ustvarimo čim večji dobiček.

Med prvimi, ki je naredil skico avtomatiziranih statev, je bil Leonardo da Vinci. Zakaj ni bila nikoli realizirana, se zgolj ugiba. Prevladuje pa misel, da je razlog v britanski prevladi na tekstilnem področju. Sledilo je še nekaj idej, vendar so bili prvi izdelani patenti ravno iz strani Britancev. Tako so bile prve statve, ki so delovale na vodni pogon, izdelane po predlogi v letu 1785 narejenih načrtih izumitelja Edmunda Cartwrighta.

Ena prvih postavljenih »fabrik« se je nahajala v Britaniji, kjer je bilo večje število ročnih statev postavljeno v enem prostoru in je s pomočjo najetih tkalcev delovala v začetku 16. stol. Začetek  masivne proizvodnje pa predvsem zaznamuje čas prve industrijske revolucije, ki se je pričela v Evropi in ZDA. Potekala je v obdobju od 1760 in dosegla svoj največji razmah v letih med 1820 in 1840. Najbolj je v tem razvoju prevladovala ravno tekstilna industrija s povečano možnostjo zaposlovanja, večjo proizvodnjo in nenazadnje z večjimi kapitalskimi vložki. Tako, kot že mnogokrat v zgodovini, je bila tudi tokrat vodilna pri uporabi modernih proizvodnih procesov. Pričela se je v Veliki Britaniji in je v svojih začetkih predstavljala veliko točko preobrata v kvaliteti življenja posameznika in razvoja človeštva nasploh.

Za razliko od tkanin, izdelanih po postopkih rokodelstva, so ta postala cenejša in mnogo bolj dostopna tudi za revnejše sloje ljudi. Začetki nastanka industrijske proizvodnje so ljudem dajali nova upanja o boljšem življenju. Vendar se je kmalu izkazalo, da temu ni tako. Ko se je proizvodnja na industrijskih statvah že zagnala, je predilstvo še močno zaostajalo in kmalu je začelo primanjkovati prediva za tkanje. 

Pri nas so na novo nastale tovarne poimenovali »Tushfabrike«

»Tushfabrika« je izraz, ki je na prelomu iz 18. v 19. stoletje veljal za nekaj modernega, boljšega, naprednejšega, za nekaj, kar je bilo več vredno kot rokodelstvo. Novo nastale tkalnice so morale biti za svoje delovanje oskrbljene z zadostno količino prediva. V ta namen so potrebovali večje število predilcev, ki so jih iskali na zelo nenavadne načine. Tako so se tudi pri nas v sredini 18 stol. zastavljala vprašanja, kam se obrniti  in kje dobiti potrebno delovno silo.

»Razpravljanja o zaposlitvi sirot, invalidov, dalje — pejorativno — delomrznežev in celo, — kar prezirljivo — brezbožne pohajkujoče, drhali (viri: Gsindl) so sodobniki skoraj sistematično zoževali v geslo, da je potrebno ustanavljati sirotišnice in druge podobne »zavode«, ki naj delujejo kot predilnice, vendar izključno za tekstilne »fabrike«. Ti zavodi in neposredno sledeče, a ločeno ustanavljane predilske šole, naj bi potemtakem bile podaljšana roka, bolje rečeno pomožni obrat »fabrik« ali mestnih proizvajalnih enot.«

Med drugim so se odločali tudi o tem, kako in za koliko so pripravljeni zaposlovati delavno silo v tkalnicah.

»Kameralisti so dalje učili, da se s porastom števila prebivalcev širi notranje tržišče in da se z vse večjo množico delavcev potencira storilnost dela. Ko so govorili o tem, da je samo trgovanje tisti posel, ki prinaša, ustvarja dobiček, so pač iz prakse vedeli in so bili tudi sicer trdno prepričani, da morajo biti mezde domačih delavcev kar se dà nizke, če se hoče doseči čim večji dobiček zlasti iz zunanje trgovine in če hočejo biti podjetja vsak čas konkurenčna. Sicer so pa tako bili vsi v Evropi enakega mnenja, da je delavcu samo nizka mezda stimulans za večjo storilnost; zelo delaven da je le tedaj, ko malo zasluži. Zato so vsi trdili, da se morejo izsiliti nizke mezde samo takrat, ko je ponudba delovne sile zelo velika. Da bi to dosegli, so vsi teoretiki v Evropi terjali zaposlitev žensk, otrok, invalidov, siromakov, pohajkovalcev in sodrge. Okrog leta 1700* je potrebovala petčlanska družina v južni Nemčiji letno 100—150 guldov za preživljanje. Tkalec letno ni zaslužil več kot 50 guldov. Torej je bila zaposlitev njegove žene in otrok samo po sebi razumljiva nujnost. In oblast se je rada strinjala z mislijo, da v mezdni politiki tiči pravo in pravilno vzgojno sredstvo.«

Vir: Zgodovinski časopis, Jože Šorn, Od klasičnih tekstilnih manufaktur k mehaničnim tekstilnim tovarnam.

Cena za napredek v industriji je veliko neravnovesje in pomanjkanje v deželah bogatih z naravnim virom tekstilnih surovin.

Če je pred dobrimi 200 leti industrializacija prinesla velik preobrat in upanje na izboljšano kvaliteto življenja, danes tega zagotovo ne moremo več pritrditi. Poleg napredka za nekatere, je za seboj po želji za vse večjimi dobički kapitalskih vložkov, prinesla tudi vse večje neravnovesje in pomanjkanje v deželah, ki so zaradi svojih naravnih bogastev postala vir množičnega izkoriščanja. Vse prepogosto se je »rešitve« iskalo v izkoriščanju šibkih, revnih slojev, ki so, v času razcveta industrije, postajali še bolj nemočni in podrejeni.

Pokazala se je vse večja potreba po velikih pridelovalnih površinah za potrebe pridobivanja večjih količin lanu, bombaža in drugih naravnih vlaken. Močno se je povečala tudi potreba po delovni sili. Povečevale so se razsežnosti plantaž in v kolonialnih delih sveta je to pomenilo le eno: slabo plačilo in vse več suženjskega dela. Vse boj in bolj so se začele kazati negativne lastnosti takega razvoja. Zaradi nepripravljenosti ustreznega plačevanja opravljenega dela in množičnih delavskih gibanj za pravičnejše plačilo in boljše delovne razmere, se je razvoj v tekstilu usmeril v iskanje umetnih vlaken. Ta bi nadomestila dražja naravna vlakna. Tudi suženjsko delo je postalo prepovedano. Pošteno plačilo za delo pa bi pomenilo nesprejemljivo nižanje dobičkov.

Tako so v letih med 1930 in 1940 prišli do prvih umetnih vlaken s pomočjo predelave polimerov in smol. S tem so se odprle nove poti kapitalskim dobičkom, vse večji industrializaciji in izkoriščani slabo plačani delovni sili. Postalo pa je tudi veliko breme za naravo, saj nekatere oblike plastike lahko razpadajo tudi po 600 in več let.

Velika pozitivna sprememba na področju dela v tekstilu se je zgodila po drugi svetovni vojni ravno v naših krajih. Slovenska tekstilna industrija je zacvetela in kotirala v sam vrh proizvajalcev, tako po kvaliteti in tudi po pravičnosti pri sami proizvodnji.  »Fabrike« so bile v lasti delavcev in zagon in veselje ob tem, se je odražal v samih izdelkih, kajti dobički zgolj nekaterih posameznikov niso bili mogoči. Tako, kot so vsi doprinesli h kvaliteti tkanin, so bili tudi vsi deležni njihovih uspehov.  To so bili prvi pozitivni koraki na poti k veliki spremembi, ki ji vse bolj sledimo in jo ponovno tudi udejanjamo. Če je še pred desetletji to veljalo le za našo malo deželo, se na nek nov način širi po vsem svetu. In lepo in prijetno se je zavedati, da si v teh spremembah tudi aktivno udeležen.  

Tekstilna panoga je gonilna sila v razvoju človeka že iz časa prazgodovine.

Da se je človek zavaroval pred mrazom in dežjem, je potreboval ogrinjalo oziroma oblačilo.
Dokazi, da je tekstil igral pomembno in gonilno silo v napredku in razvoju človeštva, so bili najdeni v kraški jami Dzudzuani v Gruziji, Kavkaz. V glinenih usedlinah jame so bili odkriti dokazi o najstarejši, več kot 30.000 let stari, do zdaj najdeni predeni in tudi barvani niti. V obeh primerih je potrebno znanje in poznavanje tehnike izdelave, ki se je lahko razvila le iz hotenja, da se iz rastline, v tem primeru lanu, izdela varovalo oziroma oblačilo. ( video: Lan – priprava prediva  FB Zavod dobra pot 11. 11.2020)

Tekstil je pred 200 leti opravil vodilno vlogo tudi v industrijski revoluciji. Z željo po razbremenitvi vseh pridelovalcev tekstila, z željo, da bi do oblačil le prišli nekoliko hitreje in nekoliko ceneje, je prišlo do iznajde avtomatskih statev. Rodila se je industrija.

Z nadaljnjim razvojem industrije se je tekstilna panoga tako zelo povečala, da je, iz stanja doprinosa v razvoju, prešla v stanje obremenjevanja okolja. Danes imamo znanje in vedenje o tem, da je potrebno masivno proizvodnjo tekstila omejiti. Odkrivajo se novi postopki predelave že obstoječega odpadnega tekstila. Potrebno je umiriti ekspanzijo proizvodnje in se ponovno osredotočiti na kvaliteto tkanine. Rešitve so že med nami. Tako je danes mogoče že iz recikliranih plastenk proizvesti novo tkanino. Odslužene bombažne tkanine meljejo in predelujejo na raven, kjer so zmleta vlakna ponovno pripravljena na proces predenja. Tako ni več potrebno za vsako bombažno majico na novo posejati plantažo. Rešitve so tu, zato pozornost pri novih nakupih nikakor ni odveč. Proizvodnja potiskanih tkanin je prilagojena na sprotna naročanja. Na ta način ne prihaja do nepotrebnih kopičenj zalog, saj se blago potiska na podlagi že v naprej plačanega naročila in ne more priti »iz mode« ter obležati na policah skladišč ali celo iti v nepotrebno uničenje, mnogokrat z masivnim požigom izdelkov zaradi zaščite blagovne znamke in njene intelektualne lastnine. Skrbno nakupljeno oblačilo nas zaradi svoje enkratnosti tudi dalj časa spremlja na poti. Vse bolj postaja pomembno, da tudi vemo, kdo je vklopljen v sam proces izdelave. Prišel je čas, da se ves tehnološki razvoj, ki je nastal iz osnovne potrebe po varovanju naših teles pred težkimi vremenskimi pogoji in ki je prišel do točke, kjer smo danes, nekoliko upočasni.  In da poleg nas ki smo del narave in smo narava, vključuje tudi skrb za naravo samo. To je naša Zemlja, naš dom.

Pot, ki je nova evolucija v razvoju, nov napredek in je v sozvočju z naravo.

Žana Boltin

Fotografije: 1.  Priprava statev – napeljevanje niti, opravilo žensk in otrok, litografija iz 19 stol., Bartoof (vir: ikfoungation.org/itextilis)

                   2.  Statve na parni pogon (vir: Zgodovina bombažne manufakture v Veliki Britaniji leta 1835, Edvard Baines)

                   3.  »Spinning Jenny« predilni stroj, ki ga je izumil in leta 1767 patentiral tkalec James Hargreaves (vir: Človek in čas, absolutizem – Napoleonova doba)

                   4.   Predica ob predilnem stroju Predilnice in tkalnice Maribor, 60. leta 20. stoletja. Hrani Muzej narodne osvoboditve Maribor.

                   5.   I made your clothes - Jaz sem naredil-a tvoja oblačila, fotografija neprofitne organizacije “Fashion Revolution”.

                   6.   Primer predilnega stroja, patent Richarda Arkwrighta iz leta 1775 (Vir: Science museum group)