Že pred več tisočletji smo ljudje v rastlinah prepoznali uporabne lastnosti, ki so pripomogle k razvoju tekstila.
Prepoznavanje rastlin kot primeren vir surovin za oblačenje.
Najstarejše najdbe, ki pričajo o uporabi rastlin za sukanje in predenje, prihajajo iz Kraške jame Dzudzuana v Gruziji in izvirajo iz časa pred več kot 30.000 leti.
Takratni prebivalci so že poznali način sukanja in spletanja niti. Kako daleč nazaj v preteklosti se je to znanje dejansko razvilo, je težko ugotoviti. Govorimo o naravnih materialih, ki zaradi svojih lastnosti hitro razpadejo. Da se ohrani zgolj mikro delček prediva, kot dokaz obstoja, je že pravi čudež. Poleg sukanja, je bila poznana tudi tehnika barvanja, kar predstavlja izredno velik miselni in delovni razvoj v tako davni preteklosti. Rastlina, katere naravno rastišče se nahaja v okolici jame in je bila odkrita v ilovnatih usedlinah iz tistega obdobja, je bila vrsta divjega lanu.
Uporaba namensko gojenega lanu pa je bila potrjena v najdbah iz ilovnatih usedlin na območju Ljubljanskega Barja in sega v obdobje približno 3000 let pred našim štetjem, v obdobje koliščarjev. Poleg lanu so bile v ostalinah prisotne tudi druge divje trave primerne za prepletanje.
Tako spoznamo, da je človek v preteklosti vedno poiskal material za delo v okolju, ki ga je obdajalo, lokalno.
Prepoznal je uporabnost v okoliških travah in pri živalih. Travne bilke so za prepletanje najbolj priročne in izdelki, kot so manjše košarice, hitro narejeni. Verjetno se je način sukanja in nato ločevanja bolj od manj uporabnih delov začel razvijati spontano, skozi izkušnje pri delu. Iz tega se je razvilo predenje in nato še tkanje večjih površin, ki so dobile svoj nov pomen in namen.
Ob sukanju stebel odpadejo togi, lomljivi deli, imenovani ličje in ostajajo mehki, voljni deli, ki so najbolj primerni za nadaljnje prepredanje, prepletanje in tkanje. Hkrati so se ob tem pričele ločevati bolj ali manj primerne trave. Ob delu z njimi so se pokazale tudi lastnosti, ki so bolj ustrezale mehki tkanini za oblačila in tiste, ki so bile primernejše za grobe tkanine, namenjene shranjevanju živil ali orodij.
Trave, ki so zaradi grobosti manj primerne za oblačila, so zaradi močnih posukanih prediv služile povezovanju predmetov ali za pletenje mrež za lov in ribolov. Vemo, da s pravim načinom sukanja in povezovanja, lahko dobimo iz njih tako močne vrvi, da zadržijo več tonske ladje na privezih. V naših krajih pa so tudi jadra, narejena iz lanenega platna, močno kljubovala vetru in varno podpirala plovbo po širnih morjih.
V naših krajih je več tisočletij imel vodilno mesto že omenjeni lan. In tudi nam vsem dobro poznana konoplja je imela zelo pomembno vlogo, zlasti pri izdelovanju žakljevine in vrvi. V povezavi z lanom je konoplja v veliki meri prisotna v pokrajini Hetiš, ki meji na jugu z Lendavo. Za razliko od ostalih oblačil v slovenskih deželah, kjer je imel lan poleg volne glavno vlogo pri njihovi izdelavi, so v tem delu Pomurja poleg živalskih prediv prevladovala oblačila izdelana tako iz lanu, kakor tudi iz konoplje.
Pri nas je bil v preteklosti do prihoda bombažnih tkanin najbolj razširjen navaden lan. Ker pa za svojo dobro rast potrebuje nenehno kroženje iz pokrajine v pokrajino, so ga naši kmetje za setev pretežno uvažali.
Poleg lanu in konoplje v naših krajih rasteta še dve rastlini, ki sta imeli nekoč pomembno vlogo v tekstilu.
Pozabljena avtohtona in precej razširjena rastlina, ki so jo tudi uporabljali za predivo, je kopriva. Malokdo ve, da je nekoč igrala pomembno vlogo v tekstilu, predvsem med revnim kmečkim prebivalstvom. Ti so, za namen izdelave tekstila, sejali koprivo celo na njivah. In ker je bila ta tkanina v uporabi zlasti za vsakdanja oblačila, jo je med ohranjenimi oblačili težko najti. Ostajajo pa zapisi o njeni pridelavi, predelavi in uporabi.
Po svoji strukturi je podobna tako lanu, kakor tudi konoplji. Za pridobivanje vlaken je vse tri potrebno predhodno namakati v vodi in tudi tehnika izločevanja predivne osnove iz stebel je enaka. Ker pa so stebla koprive mnogo krajša od lanenih in še krajša od konopljinih, je bil sam proces predenja dolgotrajnejši. Za lažje predenje in kasneje tudi tkanje so koprivo, zaradi njenih kratkih vlaken, mešali z drugimi. Običajno so za to uporabljali daljša lanena, konopljina in tudi volnena vlakna. Vsekakor pa je to bilo, zaradi nekoliko slabše kakovosti, blago revnih in nikoli bogatih slojev.
Druga, nam malo znana rastlina, je brnistra, imenovana tudi žuka. Uporabljala se je bolj za izdelavo grobih tkanin, najpogosteje vreč za shranjevanje, za izdelavo ribiških mrež, za povezovanje trt in za vrvi. Pri nas jo najdemo ob morju. To so tisti lepi grmiči s precej ostrimi trdimi zelenimi stebli, ki v maju zacvetijo v močni živo rumeni barvi in imajo intenziven sladkoben vonj, semena pa, podobno kot stročnice, obrodijo v zelenih strokih. Vlakna so pridobivali iz zelenih stebel, ki so jih pred predelavo predhodno namakali v morju, da se je struktura vlaken omehčala do mere, ko je bilo iz nje mogoče narediti osnovo za predivo.
Uporaba rastlin lokalnega izvora po svetu.
Tako, kot smo v naših krajih prepoznali koprivo za ustrezno rastlino pri pridobivanju vlaken, tako je bilo tudi drugod po svetu. Čeprav v vseh koncih sveta danes, kot najbolj uporaben, močno dominira bombaževec, pa marsikje ne predstavlja vlaken lokalnega izvora.
Vlakna za predenje ne izvirajo samo iz divjih trav, pridobivamo jih tudi iz semenskih kapsul, kot je to pri bombažu, ali iz kokonov živalskega izvora, kot je to v primeru svile sviloprejk ali celo pajka. Pridobivajo se tudi iz nekaterih morskih alg, kot na primer pri naših sosedih v Italiji in na Madagaskarju. V krajih, kjer je bananovec avtohtona vrsta, so predivo pridobivali iz bananinih listov, kjer pa je bilo zelo malo rastlinskega rastja ali ga sploh ni bilo, so vir materialov za oblačila iskali pri živalih.
Iz tega je razvidno, da ima vsako področje svoj lasten vir pridobivanja prediv.
Bombaž je rastlina, ki je zaradi svojih dobrih lastnosti pri uporabi osvojil celoten planet. Vendar zaradi njegovega načina rasti in potrebe po maksimalnem gnojenju in škropljenju, ljudje vse bolj iščemo alternative. In te največkrat iščemo v drugih kulturah, kar pa lahko za nas pomeni ponovitev manj uspešne zgodbe z bombažem. Ko se neka rastlina začne uveljavljati, je potrebno skrbno paziti, da nas ne zanese.
Tako se sedaj začenja množično uveljavljati bambusovo predivo. Za razliko od drugih naravnih prediv, je izredno mlado, komaj nekaj desetletij. Šele sodobna tehnologija je sposobna razločiti uporabne od neuporabnih delov rastline. Prepoznava se njegova vrednost tudi pri pridobivanju celuloze za viskozna prediva, kar bi lahko razbremenilo pritisk na sečnjo dreves.
Ker se potreba po njem izredno povečuje tudi zaradi ugodnih antiseptičnih lastnosti, ki jih bombaž nima, se je dobro vprašati, ali je res potrebno, da ponovno vzpostavimo nove plantaže, tokrat plantaže bambusov (Kitajska), za zadoščenje naših potreb. Ali pa je sedaj čas, da se zazremo v naše okolje, kjer živimo in tako kot pri hrani, tudi pri oblačilih ponovno začnemo razmišljati lokalno.
V svetu se ponovno prebuja pridelava lanu. Tudi industrijska konoplja ponovno dobiva na pomenu. Vse bolj pa se pozornost usmerja tudi v pridobivanje vlaken iz kopriv. Narava nam ponuja zelo veliko možnosti in čas je, da se ponovno povežemo s starodavnimi znanji in jih vtkemo v sodobni svet. Ker je izdelava tkanin iz vlaken naravnega izvora trajnostna, a njen potek nekoliko počasnejši, se lahko vsak sam pri sebi vpraša, koliko oblačil resnično potrebuje. S tem hkrati tudi poskrbi za razbremenitev proizvodnje ogromnih količin novih oblačil in sprosti pritisk na proizvajalce, ki so zaradi prevelikih potreb iskali neustrezne rešitve.
Oblačil je bilo za človeka vedno dovolj. Narava je vedno dala najbolj trajne, kvalitetne, a hkrati tudi obnovljive vire. Zaradi trajne naravnanosti, so mnoga oblačila tako prehajala iz roda v rod in s tem hkrati ustvarjala narodno identiteto, ki se je odražala v pestrosti razpoložljivih naravnih virov. S predelovanjem so dobivala nove podobe in s krašenjem njihovo svežino.
S tem, ko se vrnemo k lastnim virom, si hkrati povrnemo tudi lastno identiteto, se povežemo z okoljem, kjer živimo in pripomoremo k ponovni vzpostavitvi ravnotežja v naravi.
Žana Boltin