Kako so jabolka pristala v podzemlju je del zgodbe o mokriščih, o tistih predelih zemeljske oble, kjer je mokrota prisotna vsaj del leta, če že ne vse leto.

To so najbolj občutljiva in ogrožena območja na našem planetu, ponekod so državno in mednarodno varovana, ponekod pa so samo skriti kotički izvorne raznoživosti narave. Oblikuje jih narava ali človek. Posvetili smo jim en dan v letu, to je 2. februar, svetovni dan mokrišč, ko je bila 1971 leta sprejeta v mestu Ramsar mednarodna konvencija o varovanju in ohranjanju mokrišč. In prav na ta dan se je reka Reka prelila iz struge na svoja poplavna območja in nahranila travnike, polja z novim blatom ter ob usihanju pustila za sabo vse, kar je med potjo nabrala. Opozorila je nase in človeka do kje sme. 

Ob poplavnih rekah so nastale prve civilizacije, ki so nam dale kruh. Voda je del nas, zato se največje bitke bijejo za vodne vire. Nekaj bitk je že dobljenih, to so vsa zavarovana območja v Sloveniji in po svetu naokrog,  ne glede na kategorizacijo: ali Ramsar – Sečoveljske soline, Cerkniško jezero, Škocjanske jame; ali Natura 2000 – 37,46% celotne površine v Sloveniji;  ali rezervati – Škocjanski zatok, Iški morost, Ormoške lagune, Zelenci, gozdni rezervati, pragozdovi in še mnogi drugi; ali naravni parki kot narodni, regijski in krajinski – imamo jih 13; ali naravni spomeniki kot posamezne vrednote ali ekološko pomembna območja ali botanični vrtovi ali svetovna dediščina Unesca ali pa samo naša dediščina. Veliko jih je, ker nam narava veliko pomeni, a vendar izumirajo vsak dan zaradi izgube habitata ali človeškega pohlepa mnoge rastlinske in živalske vrste.

Med ogrožene živalske vrste, ki so del vodne dediščine in ki še zmeraj ohranjajo življenje v vodi in na kopnem, spadajo tudi vse dvoživke, v Sloveniji jih živi 20 vrst. Ljudem so najbolj znane žabe. Spremljajo nas že od zgodnje pomladi, ko prvič zaslišimo oglašanje samcev v bližini vodnih virov, do poletja, ko ob toplih večerih poslušamo njihovo regljanje. Zelena rega je tista, ki jo brez strahu pokažemo otroku “o, glej žabica“, prepevamo jim o “žabji svatbi“ in vsak se najprej nauči plavati ”žabico”. Manj priljubljena je krastača, krota po domače, pri izražanju manj prijetnih stvari se je večkrat slišalo ”krota pesja” ali  ”o, ti krapafca”. Krastači se mnogi že na daleč izogibajo, da jih ne pomokri, ker naj bi imela strupen urin, kar vsekakor ni res. O nestrupenosti in koristnosti krot so pisali že v Kmetijskih in rokodelskih novicah leta 1877, da “izpušča le neki oster sok iz sebe, kedar jo kdo draži in muči“in da “v kletih pokončuje stonoge (prasice) in grile, na vrtih gliste, gosenice in črve vsake baže. Kdor ne verjame, naj gre na Francosko na sejm, pa bo videl kako ondi vrtnarji krote kupujejo, da jih potem na svoje vrtove spustijo, kjer jim trebijo imenovane mrčese.“

Vsi ti načini vedenja so dokaz, da živimo z žabami in ostalimi dvoživkami, kot so pupki, urhi, močeradi in človeška ribica  že dolgo časa skupaj. Zakaj ne bi živeli skupaj še naprej? Velja tudi, da so žabe zelo hrabre, saj se vsako leto, ne glede na okolico, odpravijo iz svojih bivališč, ob prvem toplem dežju, zmeraj po isti poti do vode, v mlake, kale, v vsako najmanjšo lužo, da nadaljujejo svoj rod. Ob teh selitvah do mrestišč pa postanejo žrtve prometa, po podatkih se jih povozi do milijon na leto. Zato se vsako leto ponavlja žabja zgodba, ko se vedno več ljudi pridružuje akcijam prenašanja žab preko cest, ker je žabe treba vzeti v svoje roke in jih tako rešiti vsaj nekaj, nekaj tisoč, dokler ne bodo popravljene napake z izgradnjo podvozov. Nekaj številk za predstavo, na Radenskem polju jih ob selitvi prenesejo več kot 20.000 na leto, predvsem po zaslugi ograj nameščenih ob cestah.

Med mokrišča prištevamo tudi podzemne prostore, saj so del vodnih sistemov, po katerih se pretaka izjemna količina vode kot vodonosnik in vir pitne vode. Mokrišča Škocjanskih jam vzdržuje reka Reka, ob svojih dobrih dnevih lahko prihrumi v jame s 300 m3/s in jih obdari z marsičem. Letos je prinesla jabolka, ostanek bogate letine iz travniških sadovnjakov ob Reki. V podzemnih prostorih se bodo jabolka počasi razkrajala do stopnje, ko bodo postala užitna za mnoge paščipalce, skakače, hrošče in za tiste kreature, ki jih še ne poznamo. In krog se znova sklene. 

Ohranjajmo in obnavljajmo močvirja, rečne mrtvice, izlive rek, barja, mokrotne travnike, poplavne gozdove, kraška polja, ribnike, mlake, kale, soline, slana in polslana mokrišča, z vodo zalite gramoznice, peskokope itd…

Čuvajmo vodni krog, kajti, če bodo žabe, bomo tudi mi. Kaj se zgodi, če poljubite žabo, pa preizkusite sami. 

Sitka Tepeh, zagovornica narave