Prispodobe, izreki in pregovori o živalih, rastlinah in naravnih pojavih se dandanes v veliki meri uporabljajo pri našem vsakdanjem izražanju, narava je živa tudi v naši besedi, in beseda ni konj, kar dokazuje, da smo z naravo povezani v vseh oblikah življenja, če si to priznamo ali ne.

Povezanost z naravo čutimo vsak dan, ko se zbudimo v dežju ali pripekanju sonca, ko si pripravljamo hrano, ko popijemo kozarec vode, ko gremo s svojimi živalmi na sprehod, ko zaorjemo njivo, posadimo seme, ko opazujemo cvetje sadnega drevja in se veselimo sadežev prihajajoče jeseni, ko začutimo travo ali golo prst pod bosimi nogami, ko vonjamo vrtnice, ko hodimo med mogočnimi drevesi naših gozdov in se dotikamo skorje, ko pogledamo proti soncu, oblakom, ko se ustavimo na robu gozda in prisluhnemo glasovom okrog nas, ko lebdimo v sunkih burje, ki nas premrazi do kosti, ko se usedemo na lesen stol ali kamnito klop, ko prižgemo luč, preberemo novice, ko razmišljamo, ko delamo, ko ustvarjamo, ko zaželimo zvezdam lepo noč. Idilično, prav zares, a resnično.

Povezanost pa začutimo tudi takrat, ko nas oplazi strela, pretrese grom in zadene toča, ko se dvignejo morja in preplavijo otoke, ko se zemlja osuši in razpoka. To smo vse mi v odnosu z naravo, ki vzbuja v nas različne občutke, navdihe za zgodbe, romane, pravljice, basni, balade, romance, slike, upodobitve, simfonije, pesmi … Brez vzpetin bi ne bilo Cankarjevega „klanca” kot prispodobe za vse zatirane in izkoriščane ljudi, brez vode bi ne bilo Gregorčičeve pesmi Soči kot simbola domoljubja, brez rastlin bi ne bilo Tolstojevega pogleda na „tatarov grm”, ki mu je priklical v spomin zgodbo o kavkaškem bojevniku, brez prsti bi ne videli Groharjevega „sejalca”, brez letnih časov bi ne uzrli „poletja” Ivane Kobilce, brez lesa bi ne trkali na vrata, brez apnenca bi ne bili vpisani s Škocjanskimi jamami na seznam naravne svetovne dediščine pri UNESCU in z uporabo kamenja za gradnjo suhih zidov na seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, brez žab bi ne vedeli, kakšen je pogled z žabje perspektive in brez medvedov ne, kako je, če naredimo samemu sebi ali komu drugemu medvedjo uslugo. 

Seznam povezanosti se vleče še kar naprej, kakor povest o jari kači in slinastem polžu, ter se nikoli ne konča. Živali nas na tej poti spremljajo že od začetkov bivanja na Zemlji. Skozi tisočletja smo jih opazovali, preučevali in se od njih učili živeti. V mnogih literarnih zvrsteh smo jim dodelili človeške lastnosti, uporabili smo jih za zgled. Iz prispodob izvemo, kako je, če si močan kakor lev, siten kakor podrepna muha in če imaš mevlje ali črve ali sršene v riti. S poosebljanjem smo jim podtaknili naš značaj in naredili marsikatero krivico, tako kot npr. volku, ki je pojedel babico in Rdečo kapico, kar je morda še danes eden od vzrokov, zakaj se volkov tudi bojimo.  

Kako je, če si priden kakor čebela, nam je v prvih dneh junija prikazala čebela samotarka, ko si je na kamnitem zidu znotraj dvorišča v višini treh metrov pričela graditi gnezdo. Nekega dne je pritegnila našo pozornost črna, brenčava žuželka, ki se je vračala vedno na isto mesto, se nekaj časa tam zadrževala in odletela. Čez nekaj časa je spet priletela nazaj in s svojim rilcem preiskovala kamniti zid. Izkazalo se je, da ta žuželka ničesar ne preiskuje, ampak si verjetno pripravlja gnezdo. Po poizvedovanjih smo ugotovili, da nas obiskuje črna zidarka. V primerni razdalji smo pričeli opazovati to črno zidarko in potek gradnje. Z zidanjem gnezda je pričela zgodaj zjutraj, najprej se je odpravila po pesek ali drobno kamenje, ki ga je skupaj s svojo slino vgradila na zid, v obliki rova navzgor. Do takrat, ko je sonce osušilo roso, je bil rov že zgrajen. Nato je odletela za dalj časa in se vrnila z bogato obloženim zadkom, kričeče rumene barve. Ta cvetni prah je stresla v sezidan rov. Vanj je spustila verjetno tudi jajčeca, ki jih je večkrat založila s hrano iz cvetov. Ko je bil rov po njenem merilu poln, ga je zazidala. Takoj se je lotila naslednjega in ga do večera zazidala do take višine, da je lahko v njem, obrnjena z glavo navzdol, mirno zaspala. V naslednjih desetih dnevih je sezidala in zaprla vsak dan en rov in potem končala. Nekaj dni je še utrjevala zidove, jih vlažila in debelila. Potem ni več priletela nazaj.

Črna zidarka je ena izmed čebel, ki živijo samotarsko, saj poskrbijo za svoj zarod same. Je miroljubna in piči samo, če jo stisnemo. Hrani se s cvetnim prahom in medičino. Na našem vrtu ji je najbolj teknila črna detelja. Iz jajčec, ki jih je črna zidarka odložila v rove, se bodo izlegle ličinke in pojedle ves cvetni prah, s katerim so bile obložene. Nato se bodo v rovu še zabubile in počakale na naslednjo pomlad, ko se izležejo.

Do takrat pa bo v nestrpnosti in pričakovanju živel z nami prijeten občutek, da smo podprli preživetje rodu črne zidarke, saj je naš dom postal dom tudi zanjo. In če ne želite, da gredo stvari rakom žvižgat in žabam gost, hitro zgrabite bika za roge ter pazite, da ne boste streljali kozlov ali pa tekali naokrog , kakor kura brez glave.

Zakaj pa dve muhi na en mah, lahko bi rekli tudi okrog 22.000 muh na en mah, pa ugotovite sami? 

Sitka Tepeh, zagovornica narave