Ptice selivke nosijo v sebi uro, kompas in spomin zemljevida krajev, ko so prvič preletela ta območja.

Življenje kroži, ko se pri nas rast začne, se na drugi polobli umirja. Poleti se pri nas življenje bohoti, a na drugi strani sveta se obnavlja, vedno je prisotno neke vrste ravnovesje. To ravnovesje s pridom izkoriščajo ptice selivke, naši leteči nomadi, ki potujejo leto za letom iz svojih gnezdišč na prezimovanje v tople kraje, od koder se znova vrnejo nazaj, ko napoči primeren čas.

Da najdejo pot, uporabljajo različne metode in različne preletne poti. Preko Slovenije vodijo tri od štirih selitvenih poti med celinami. Ptice, ki se selijo iz Afrike poleti, ko jim tam postane prevroče, sledijo glavnim geografskim značilnostim ob severni afriški obali, se približajo Gibraltarski ožini in preletijo tam, kjer lahko vidijo Evropo pred svojimi očmi. Potem sledijo dolinam in strugam rek preko prepoznavnih prelazov v Pirenejih in Alpah ter tako prispejo do svojih poletnih domov. Raje letajo nad kopnim, kakor nad prostranimi širjavami morja. Rekorderka med pticami selivkami, ki mora prečkati ocean, je arktična čigra, saj preleti 3000 km brez kopnega. Vemo, da se nekatere ptice, leteče ponoči, orientirajo po zvezdah, kajti ob oblačnih nočeh se navadno izgubijo in pristanejo drugje kot so nameravale, ker so sledile umetni, vidni svetlobi razžarjenih mest na kopnem. Podnevi uporabljajo ptice za orientacijo sonce in morajo imeti zelo natančen občutek za čas, spet nekatere druge sledijo magnetnemu polju Zemlje. To pomeni, da nosijo ptice v sebi uro, kompas in spomin na zemljevid krajev, ko so prvič preletele ta območja. Veliko jim pomaga tudi dobro razvit voh, z občutkom vonja znajo natančno določiti, kje so predhodno že bile. Sposobnosti ptic selivk so osupljive, največje razdalje preletavajo viharniki, jadralci neba, ki se selijo 64.000 km na leto in živijo več kot 50 let. V zahodnem Walesu so naredili poizkus, iz gnezda so vzeli viharnika in ga z letalom poslali v Boston, 5100 km daleč. Tam so ga spustili, a je že 12 in pol dni kasneje prišel nazaj v svojo gnezditveno jazbino. Da je premagal to razdaljo v tako kratkem času, je moral leteti nazaj naravnost, po najkrajši poti. Enostavno občudujoče in nenavadno.

Ob tako toplih dnevih, ki smo jim priča letos februarja, počasi ne verjamemo več v zimo in nestrpno pričakujemo prve pernate znanilce pomladi kot so domače lastovke, vendar bi veljalo biti previden, da se nam ne dogodi tako, kakor mladeniču iz Ezopove basni, ki je najprej zapravil vso dediščino in ko je videl spomladi leteti mimo lastovko, je prodal še svoj plašč. Bil je prepričan, da ne bo več mrazu, a se je izkazalo drugače, ponovno so nastopili mrzli dnevi in mladenič je moral zmrzovati. Kakorkoli, lastovke spremljajo človeka verjetno že tisočletja, odkar je pod streho udomačil živino in je pri hiši zmeraj kakšen kup gnoja. Zraven koristnosti vzbujajo lastovke pri človeku tiho hrepenenje po daljnih deželah, od koder so se vrnile. Morda, kdo bi vedel, so se ravno zaradi lastovk odpravili ljudje na dolga, raziskovalna potovanja.

Nekoč, pred sto leti so bile lastovke „ jako v čislih”. V članku Kmetijskih in rokodelskih novic iz leta 1877 je opisana koristnost teh živali sledeče: „Lastovke (on in ona), ki imajo mlade, letajo od štirih zjutraj do osmih zvečer okoli pobiraje vsake vrste žužkov, tedaj so navadno vsak dan po 16 ur na delu. Kakor skušnje kažejo, prineseta on in ona vselej, ko se v gnjezdo vrneta, in to se zgodi od obeh skupaj kakih 640krat na dan, po 10 do 30 mušic, muh ali kakih druzih žužkov, s katerimi pitajo mlade. On in ona pa tudi za-se potrebujeta živeža (kakih 600 mušic in muh). Po takem ena sama taka rodbinica povžije 7000 na dan, na mesec 210.000, celo poletje pa čez pol milijona različnega mrčesa. — Iz tega je očitna korist milih nam lastovk, in zato pač zaslužijo, da se jim dovoli mirno gnjezdice pod našimi strehami.”

Kako pa se danes vedemo do teh koristnih, dolgorepih in zgovornih ptic? Ne preveč milo, kljub temu, da jih komaj čakamo in imamo radi. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic poroča, da je bilo v Sloveniji (obdobje 2000-2018) na leto uničenih od 50 do 200 gnezd mestnih lastovk v času gnezdilne sezone, a hkrati ugotavlja, da so številko podcenili in da sta nezakonit lov in ubijanje mnogo vrst ptic pri nas še kako močno prisotna. Ocenjujejo, da je letno ubitih ali nezakonito odvzetih iz narave tudi do 23.000 ptic pevk.

Na freskah v cerkvi Sv. Helene na Gradišču pri Divači, je narisana še ena posebna, a žal iz naših krajev izginula ptica selivka z dolgim ukrivljenim kljunom in neoperjeno rdečkasto glavo. Imenuje se klavžar ali grivasti ibis. Najbrž se je na svoji selitveni poti večkrat ustavil na Gradišču, ko je Janez iz Kastva v 15. stoletju poslikal to cerkev in dodelil klavžarju svoje mesto na freskah. Domačini pravijo, da je klavžar izginil iz teh krajev zato, ker je bil preveč miroljuben in lahka vaba za ljudi in plenilce. Danes so klavžarji ponovno naseljeni v Avstriji, kjer jih gojijo in včasih kak primerek te nenavadne ptice za kratek čas prileti tudi v Slovenijo.

Zgodaj spomladi se k nam vračajo tudi hudourniki, lastovkam podobne ptice, samo nekoliko večje in še bolj urne v zraku. Nedaleč vstran, v razpokah skalnih sten Velike in Male doline v Škocjanskih jamah gnezdi planinski hudournik. Od aprila do septembra lahko hudournike opazujemo nad Škocjanom, kako vratolomno izkoriščajo veščine svojega letenja, kako krožijo, lebdijo in kričijo. Četudi letajo na višini dveh do treh kilometrov, jih dobro slišimo. Hudourniki preživijo največ časa v zraku, prizemlji jih edino gnezdenje. Švedski znanstveniki so ugotovili, da jadrajo tudi do 10 mesecev brez prestanka, med letenjem se hranijo, pijejo in spijo, v tem času dobijo na krilih in repu tudi nova peresa. V zraku so tako spretni, da se pred razpoko v kateri gnezdijo, sploh ne ustavijo, ampak z vso hitrostjo strmoglavijo vanjo. Imajo drobne, kratke noge, zato so na tleh zelo nerodni in s tal ne znajo vzletati. Mladiče, ki včasih padejo iz gnezda, je treba prestaviti višje na skalo, da lahko kasneje, ko si opomorejo od šoka, vzletijo.

Leto 2020 bo za ptice selivke čisto običajno leto, na svoji poti se bodo maksimalno potrudile, da pridejo varno na cilj. Za nas ljudi pa je leto 2020 leto preobrata. V tem letu se bo obrnilo veliko besed, zvrstilo veliko konferenc, samo z enim ciljem, kako preprečiti, da se temperatura na Zemlji v roku enega človeškega življenja ne bo povišala za 3 stopinje. Potruditi se moramo vsi, saj veste, ena lastovka še ne prinese pomladi in ni dovolj, da se potrudi samo eden, ampak vsi, tako kot race na svoji poti okrog sveta, ko zaradi zračne dinamike letijo v posebni formaciji v obliki črke V in se na čelu izmenjujejo, da pridejo družno in s skupnimi močmi do cilja.

Sitka Tepeh, zagovornica narave