Prihaja čas leta, ko preštevamo dneve in ko se pogosteje oziramo v nebo. A kaj vidimo, en cel kup živali, ki nam pomenljivo mežikajo, se nasmihajo in ponujajo odgovore.

Prihaja čas leta, ko preštevamo dneve in ko se pogosteje oziramo v nebo, da bi zvedeli kaj več o dogodkih, o morebitnih srečanjih, o potovanjih, o zdravju, o vsem, kar čaka nas in človeštvo v prihodnosti. A kaj vidimo, en cel kup živali, ki nam pomenljivo mežikajo, se nasmihajo in ponujajo odgovore. Le katera žival in rastlina nam bo krojila usodo v naslednjem letu?

Živalski krog je astrološki pojem razumevanja narave in vesolja, ko opiše Zemlja pot po ekliptiki od najkrajšega dneva do najdaljšega in spet nazaj na začetek, v zgodovini opisan tudi kot naravni red stvari ali zodiak. V tem sončnem koledarju se zvrstijo znamenja številnih živali kot naši zaščitniki, varuhi, ki nas opozarjajo na dobre ali slabe lastnosti in nam pomagajo, da jih presežemo.

Človek se je v preteklosti ob različnih prelomnih dogodkih zatekal po nasvet v naravo,  Kelti so iskali pomoč pri drevesih, Rimljani so pred pomembnimi političnimi dogodki opazovali jate ptic in prerokovali iz njihovih oblik letenja. Slovenski predniki so po besedah zapisovalcev ljudske dediščine svojo povezanost z naravo izražali v številnih običajih.  Ob zimskem solsticiju so praznovali rojstvo mladega sonca, zato so v zahvalo in podporo soncu kurili kresove, se ob njih družili, metali vanje sveže brinove ali lovorjeve veje, klase rži ter morebiti še kaj. Najbolj pogumni so ogenj preskakovali, kar je pomenilo, da bodo naslednje leto zdravi. V Brkinih so staremu bogu Kresu podarili čok, hrastov štor s koreninami, ki je predstavljal vir življenja in moči. Na domačem ognjišču je moral goreti čim dlje časa, vsaj do novega leta, kar je pomenilo boljšo letino. Zadnje čoke se je kurilo na začetku 20. stoletja, preden so se pojavili zidani štedilniki, ki so izpodrinili odprta ognjišča in kurjenje čoka po domovih. 

Na daljnem Kitajskem se je obdržal živalski krog, ki mu vsako leto vlada druga žival. Naslednje leto 2020 je v znamenju podgane, dobro znane in strahospoštovane živalske vrste tudi v našem okolju. Zaradi kuge, ki so jo prenašale podgane v srednjem veku, se jih še danes drži slaba karma, znamo pa jih uporabljat za različne poskuse na področju kemije, medicine in pri odkrivanju naletnih min. Rade živijo blizu človeka in brodijo po njegovih odpadkih, saj morajo zaradi nenehne rasti sprednjih glodačev vedno nekaj glodati. So dobre skakalke, plezalke in plavalke, še posebej pa je pri njih izražen čut za varnost, katastrofo začutijo že dneve prej in oddidejo drugam. So učljiva bitja, naučimo jih lahko različnih trikov, kot hišni ljubljenčki se odzovejo tudi na ime. V Aziji prinašajo srečo in blagostanje. Nenehno iščejo nove poti in nove možnosti življenja, v tem vztrajajo skupaj ter se druga od druge učijo. In mi se učimo od podgan ter vztrajnih aktivistov, zanesenjakov vseh starosti, zaradi katerih bomo ponovno ugledali v reki Vipavi izginule vrste primorske podusti; opazovali sveto goro aboriginov Uluru od daleč, brez plezanja nanjo; rokovali brez plastične embalaže za enkratno uporabo, najprej na otoku Zlarin, potem pa še kje; uživali sadove ekoloških kmetij zaradi prvih tožb vladam, ki ne ukrepajo glede podnebnih sprememb; se zgledovali po slovenskih šolarjih, ki tokrat opozarjajo s spremembo navad oblačenja, in da se vse da, samo začeti je treba. Morda tokrat brez pirotehnike.

V upanju, da se bomo v naslednjem letu odgovorno priglodali naprej, še uganka:

An ban pet podgan, katero leto traja le en dan?

Sitka Tepeh, zagovornica narave