Nekoč, ko so imele mestne zgradbe več špranj, niš in podestov, so bile sove ugledne meščanke.

Sove so ptice ujede, ki imajo pri nas ne preveč priljubljen sloves, pa ne zaradi strašljivega Bedanca, že veliko prej so njihova oglašanja v temi označili za slabo znamenje, njo samo pa za prinašalko bolezni, nesreče ali smrti. Samotno življenje in nočno plenjenje je sovam prisodilo pečat neznanega in hkrati groznega, nečesa, kar je treba preganjati. Ista usoda se drži danes tudi še čuka, in to kljub temu, da je pred 150 leti Fran Erjavec zapisal ”da bedaki, takoj ko slišijo skovikanje čuka in sove, ugibajo, kdo bo umrl. Če nato noče nihče umreti, nobeden ne misli več na smrtnega sla. Če pa se res prigodi, da v soseščini kdo umrje, potem vražnim babjevercem ne izbiješ iz glave, da čukovo petje ni pomenilo smrti.”   

Nekoč, ko so imele mestne zgradbe več špranj, niš in podestov, so bile sove ugledne meščanke, z grškimi boginjami so se sprehajale čepeče na ramenih kot simbol modrosti in čuječnosti, danes so se umaknile na obrobje mest in krajine, kjer še zmeraj mirno čepijo, tokrat na verejah in s svojimi prebodenimi pogledi strašijo mimoidoče, ampak samo tiste, ki se pustijo prestrašiti.

Kako v resnici živijo sove, sovirji, čuki in čukovke je danes kljub njihovi nočni aktivnosti veliko bolj poznano. Vemo, da čez dan dremuckajo v duplih dreves, zvečer pa neslišno poletijo na lov za malimi glodalci, žabami, plazilci, manjšimi ptiči, zajci in golobi, v skrajni sili tudi deževniki. Slišijo zelo dobro, vidijo pa še bolje, tudi glavo lahko obračajo za 270 stopinj. Pozimi, ko je hrane malo, jim izostren sluh pomaga zaznati najmanjše premikanje plena pod snegom.  Zagrabijo ga z dolgimi, ostrimi kremplji, s kljunom razkosajo in pogoltnejo. Kar ne prebavijo, izbljuvajo, včasih si s svojimi izbljuvki neprebavljenih kosti in dlake uredijo gnezdišče znotraj zapuščenega dupla. Sove izlegajo jajca vsak drugi dan, zato so izvaljene majhne sovice različnih starosti in velikosti. Mladiči prebodejo lupino s svojim jajčnim zobom, ki jim kasneje odpade. Ta zob jih še danes povezuje z dinozavri, ki so z njim v davnini trli jajca.  Mlade sove so zelo radovedne, posedajo po vejah okrog gnezda in skačejo na tla še preden znajo leteti. Dokler ne vzletijo zares, jih varujeta in hranita samec in samica. Kadar najdemo sovjega mladiča na tleh, ga moramo tam tudi pustiti, saj ga starša nedaleč stran budno opazujeta. In tako odraščajo sove do jeseni, ko postanejo samostojne in jih vrli samci spodijo iz svojega ozemlja. Največ nevarnosti preti sovam na začetku osamosvajanja, ko si iščejo svoj teritorij, rade se naselijo tudi v bližino človeka, zato je zdaj pravi čas, da si omislimo kakšno gnezdilnico za čuke, in če bo sreča, bomo lahko naslednje leto bolje spoznali te svojevrstne živali.

Pri nas, v Sloveniji, živi tudi največja sova na svetu, velika uharica. Gnezdi na policah nedostopnih skalnih pečin, prekritih z malo grmičevja, od koder vzleta nad pokrajino in razpenja svoja več kot meter in pol dolga krila. Ne mara prisotnosti človeka, zaradi nadlegovanja lahko v času gnezdenja tudi zapusti gnezdo. Za prežo si rada izbere daljnovode, ki pa so v mnogih primerih zanjo usodni in ker lovi samotarsko, se znanje o nevarnostih daljnovodov ne prenaša na ostale uharice. Udari elektrike so najpogostejši vzroki nenaravne smrti pri veliki uharici. Če želite slišati hukanje teh veličastnih in občudovanja vrednih ptic, se lahko pridružite na pomlad Gugalnici, vsakoletnemu štetju sov uharic, ki ga organizira Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije.

Razen največje gnezdijo v Sloveniji še kozača, lesna sova, mala uharica, koconogi čuk, veliki skovik, mali skovik, močvirska uharica, pegasta sova in čuk. In da ne pozabimo, vse so zavarovane, kar pomeni, da je njihovo preganjanje, lovljenje, ubijanje kaznivo.

Te mlade sove, ki z nadebudnimi pogledi kukajo iz gnezd, so me spomnile na otroštvo, ko se je prvič pojavil televizor. Prvega je kupila soseda v bloku in ker je imela rada otroke, smo lahko prišli k njej gledat otroški program, pa še kekse smo dobili. Kakor mlade sovice smo sedeli na kavču, en zraven drugega in buljili v televizor. Žal je šel razvoj dalje v smeri individualizma, da si vsak lahko privošči največje razkošje, do točke, ko je postalo to razkošje razdiralno in je ločilo ljudi po tem, kaj si lahko privoščijo in kaj ne ter razvrednotilo njihovo vsebino. Zato se je vredno vprašati, kaj nas dela ljudi?

Zakaj pa so sove sove, na to vprašanje bi nam odgovorile z najmanj deset odgovori. Morda pa moramo spet sesti pred televizor in gledati isti program, program o naravi, planetu ter življenju na njem.

Sitka Tepeh, zagovornica narave