Kadar beseda nanese o volku, pride ta kmalu iz gozda, v zadnjem času pa ni nujno, da je to volk, lahko je tudi medved.

Spremenljiva jesen, spremenljivo vreme, spremenljive barve dajejo temu letnemu času poseben čar. Narava se umirja in nemo opazuje naša dejanja. Padavine so pogostejše, spet bodo stopale v ospredje rumena, zlatorjava in rdeča barva listavcev, ki žarijo v vedno krajših, s soncem ožarjenih dnevih. Škorci se zbirajo na strehah hiš in pripravljajo na dolgo pot, da odvršijo v toplejše kraje, krastače iščejo po vrtovih svoje luknje, da otrpnejo in zagrebene preživijo mrzel čas leta, veverice si nabirajo orehe, da si napolnijo shrambe in zaloge za zimo.

Že zdavnaj smo se nehali čuditi naravnim fenomenom, a ob sprehodu skozi gozd postanejo spet živi. Spremljajo nas žvižgi ptic, ki opozarjajo ostale prebivalce gozda na naš prihod in s svojim kričanjem ne odnehajo, dokler se ne ustavimo in prenehamo vznemirjati okoliški živelj.

Kako daleč bi si upali stopiti v globino gozda? Ne daleč. Gozd dojemamo še zmeraj preveč kakor del gospodarske panoge izkoriščanja lesne mase, premalo pa kot del življenja. Gozd je še zmeraj za nas en del narave, ki jo najdemo na tej in tej parceli, kamor nam je lepo stopiti in od katere imamo veliko koristi. Gozd že dolgo ni več naš dom.

Je pa še zmeraj dom za mnoge živali, od tistih skoraj nevidnih, gomazečih v pesti prsti do največjih zveri. Med velike zveri spadajo v Evropi rjavi medved, evrazijski in iberijski ris, volk ter rosomah ali žeruh, ki pa ga v Sloveniji več ne srečamo. Kadar pa beseda nanese o volku, pride ta kmalu iz gozda, v zadnjem času pa ni nujno, da je to volk, lahko je tudi medved. Medved, volk in ris sobivajo skupaj, v Sloveniji v malih prostranstvih mešanih gozdov, medved kot sejalec, raznašalec raznovrstnosti rastlin iz enega na drugi konec gibalnega območja, ris kot čistilec, ki skrbi za zdravo nasledstvo živali v gozdu, volku je naloženo ravnovesje, pregled in obramba. Risa smo v preteklosti že iztrebili, volka in medveda skoraj, kar pa je najpomembneje, je to, da bomo poskušali živeti na istem prostoru skupaj z največjimi zvermi in da jim bomo omogočili zaradi širjav, ki jih obvladujejo, prehajanje tudi preko meja države. Medvedi, volkovi in risi so del slovenske identitete, z njimi ostanejo žive tudi vse zgodbe, ki so nastajale med nami od pradavnin do danes, vsa skrivnostnost pokrajine in nov izziv za življenje. Gozdni habitati in življenje v njih ne predstavljajo samo krožnega gospodarstva, gozd je veliko več kakor ekonomija in denar. Dovolimo gozdovom, da se starajo, le tako bodo lahko vzdrževali ravnovesje na planetu.

Po gozdnatosti in vodnatosti je Slovenija na 3. mestu v Evropski skupnosti, po biodiverziteti na 1. mestu, vendar imamo nadpovprečno velik okoljski odtis, Slovenija se segreva 2x hitreje kot evropsko povprečje. Če bodo temperature še naprej naraščale, lahko v naših nižinskih gozdovih izgubimo smreko, ki ni prilagojena na visoke temperature in na pomanjkanje vode. S svojimi vejami smreke ne znajo usmeriti padavin proti deblu in koreninam tako kot listavci, vso vodo zadržijo na iglicah, tam pa ne obstane dolgo, saj izpari. Smreke pesti žeja, po njih se pretaka manj sokov in obrambnih snovi, zato postanejo lahek plen podlubnikom. Gozdovi se sušijo in prekine se prehajanje vlage in padavin v notranjost celine. To so dejstva, ki so jih predstavili znanstveniki, tisti znanstveniki, ki so ugotovili, da metuljčnice vidijo, da stenice komunicirajo preko vibracij, da škržadi pojejo, da so se drevesa sposobna učiti, in da si pomagajo med sabo, ko si izmenjujejo mineralne snovi po mreži gliv in tako postanejo bolj trpežna, prožna in prilagodljiva.

Znanstvenikom, sporočilom narave in pregovoru „Kdor pred medvedom beži, na volka prileti”, so prisluhnili mladi po vsem svetu. Ignoriranje problemov in bežanje pred njimi ustvarja samo še večje težave. Smo na točki preobrata, ko moramo postaviti ohranjanje planeta na prvo mesto. Zdaj je čas za popolno preobrazbo, takšno, o kateri pripoveduje Kafka, ko se junak njegove zgodbe preobrazi v hrošča. Poglejmo svet s perspektive hrošča.

Resno se sprašujem, če je po tolikih demonstracijah, akcijah in raziskavah gozdni bonton še potreben?

Sitka Tepeh, zagovornica narave