Na skorji dreves so zapisane vse skrite ljubezni, zato, ker rabimo nekoga, ki nam verjame. Ali smo pripravljeni ohraniti zgodbe dreves ali bi jih rajši zamenjali za puščavo?

Nekoč so se drevesa odločila, da bodo živela skupaj. Zbrala so se na robu jase, kjer so s pomočjo sonca in bližnjega potoka širile svoje veje na vse strani. To so bila gostoljubna drevesa, ki so v svojo združbo vabile popotnike. Rada so poklepetala z njimi, jim dajala zavetje in oporo ter zmeraj nekaj hrane. Popotniki se jih niso bali, z njimi so delili marsikatero skrivnost. Če je kateremu zakrilo trnje pot, so ga s svojimi širokimi, gibkimi rokami dvignila in prestavila na varno.

Takšna so bila in so še. Postopoma so se drevesa širila in prerasla mnoge pokrajine z gozdovi, znotraj Slovenije so prekrila več kot polovico kopne površine, ponekod tako na gosto, da vanje ni stopila še nobena človeška noga. In v vsej množici dreves je verjetno redek tisti Slovenec, ki nima svojega drevesa, ali v gozdu, ali v parku, na svojem vrtu in na poti v službo, ob pogledu skozi okno ali v sobi na svoje miniaturno drevo bonsaj. Pogled na drevo nas zmeraj omehča, zato, ker rabimo nekoga, ki nas objame in mu vrnemo objem, nekoga, ki nas posluša in ki diha z nami. Na skorji dreves so zapisane vse skrite ljubezni, zato, ker rabimo nekoga, ki nam verjame. Ali smo pripravljeni ohraniti zgodbe dreves ali bi jih rajši zamenjali za puščavo?

Te naloge se je že davnega leta 1892 lotil gozdar Hufnagel na posestvu grofa Auersperga na Kočevskem, ko je predlagal v prvem gozdnogospodarskem načrtu, da se iz gozdne rabe izključijo nekateri deli gozda, z namenom, da se ohranijo kot pragozdovi. Tako smo ohranili pragozd Rajhenavski Rog. Danes imamo v Sloveniji 14 pragozdov s skupno površino 540 hektarjev, kjer še vedno vlada roka narave, postopnost, minljivost, prilagajanje, skromnost, preživetje, pestrost vrst in mir. Zavodu za gozdove in številnim gozdarjem se lahko tudi zahvalimo, da imamo 9508 hektarjev zavarovanih gozdnih rezervatov, med njimi sta rezervata Snežnik- Ždrocle s starodavnimi bukovimi gozdovi in pragozd Krokar z nedotaknjenimi prvinskimi gozdovi, ki sta bila pred dvema letoma vpisana na seznam naravne svetovne dediščine pri Unescu. Oba gozdna rezervata ležita znotraj obsežnih gozdov in sta vzor večstoletne tradicije ohranjanja sonaravnega ter trajnostnega gospodarjenja z gozdovi v Sloveniji.  Snežniške in kočevske bukve so potomke prvinskih gozdov Karpatov, preživele so mraz zadnje ledene dobe pred dvanajst tisoč leti. Od tukaj so se razširile po vsej srednji Evropi do Skandinavije in ustvarile pogoje za večtisoče  vrst živali ter rastlin.  Potovanje je bilo dolgotrajno, saj bukev odvrže svoje seme, žir, največ 20 metrov okrog drevesa in raste zelo počasi. In če ima mir, lahko zraste v visoko damo, ogrnjeno z gladkim, sivim plaščem, ki s svojo razvejeno krošnjo kakor senčnik čuva vlažnost zemlje. Bukovi gozdovi znajo  s svojimi krošnjami sprejemati in ohranjati velike količine vode, z listi prestrežejo kapljice dežja in jih vodijo po vejah in deblu do korenin, kjer se shranijo za sušna obdobja. Ob močnem nalivu žuborijo po deblu navzdol pravi potoki vode, ki se razpenijo ob stiku s prstjo in počasi izginejo skozi listje ali mah v notranje plasti. Če vas je kdaj ujela nevihta v gozdu, ste bili sigurno temu tudi priča.

Z bukovimi gozdovi je povezan še en vseslovenski fenomen zahajanja v naravo, to je gobarjenje. Goban je trofeja, ki dobi častno mesto v vsaki družini in v vsaki gostilni. Najti mlade gobane, je bila cenjena in v času odkupovanja gob v kmetijskih zadrugah tudi donosna veščina. Še danes se razveselimo gobana v svoji košari, malo manj pa tistega, ki ga vidimo v košari od nekoga drugega. In zakaj najdemo ravno v gozdovih največ gob? Ker so gobe trosnjaki oz. razmnoževalni organi višje razvitih gliv, ki živijo v sožitju oz. mikorizi z drevesi. Glive imajo svoje telo pod zemljo. Pri ugodnih pogojih se razraščajo v obliki hif, drobnih niti, v največje organizme na planetu. Korenine dreves oskrbujejo z vodo in mineralnimi snovmi, da lahko spomladi poženejo nove liste. Ko se drevesa okrepijo, povrnejo ta hranilne snovi pridobljene s fotosintezo nazaj v celice gliv in iz njih poženejo tiste gobe, ki jih nabiramo. Preko prepredenih hif v podgobju, pa znajo drevesa tudi komunicirati med sabo. Če želite prisluhniti pogovoru dreves, ne prislanjajte več glave na njihova debla, ampak jo prislonite na zemljo, morda boste izvedeli kaj novega, tudi to, da je med glivami že 41 vrst zavarovanih, med njimi karželj, že nekaj gobanov in žlahtni dedek, da pa nekatere še zmeraj kljubujejo, npr. gliva penicilium z zdravjem in kresilna goba z ognjem. Razkrojevanje so izumile glive že pred milijardami let in z njim ustvarile pogoje za vse danes živeče vrste na Zemlji, brez njih ne bi bilo življenja kot ga poznamo danes. Štorovke zrastejo na štoru zato, ker ga razkrajajo. S tem pripravljajo okolico za mikorizne glive, ki vzpostavijo odnos z višje razvitimi vrstami in življenje se nadaljuje.

Ne vem pa, kako bi se življenje Slovencev nadaljevalo, če bi jurčki pristali na seznamu zavarovanih vrst? In ne vem, kako bi se življenje človeštva nadaljevalo, če bi pogorel Amazonski pragozd? 

Se nadaljuje…

Sitka Tepeh, zagovornica narave