Voda pomeni žabam vse, brez nje ne morejo živeti in ne preživeti.

Žabe so  sedele v žabji krčmi za žabjo mizo in pile kakor žabe. Z žlahtno žabjo pijačo so nazdravljale dežju, vodnim izvirom, tolmunom in mlakam. »Naj živi in teče voda!« so kvakale.

Voda pomeni žabam vse, brez nje ne morejo živeti in ne preživeti. Nenehno skrbijo za svoj kožni plašč, da ostane vlažen in lahko dihajo skozenj, a še bolj jim je mar za svojo mlako, do katere želijo priti tudi za ceno lastnega življenja.

Kako se godi žabam, ko morajo prečkati prometne ceste smo izkusili letos tudi varuhi žab ob reki Reki. Kljub prometnim opozorilom za delo na cesti, so le redki avtomobilisti zmanjšali hitrost, tako da smo tudi mi poskakljali v obcestne jarke. Z opazovanji in prenašanji žab preko regionalne ceste Divača - Ilirska Bistrica smo začeli že februarja. Topli dnevi so predramili mnoge sekulje in rosnice, ki so ob prvem dežju pohitele po ustaljeni poti do vode. Tam, kjer so prehodi žab najštevilnejši, je nameščena ograja, ki zadrži žabe v tistem navalu, mi jih pa potem varno prenašamo preko ceste. A ker je teh prehodov veliko, smo žal našteli včasih tudi več povoženih kakor rešenih žab. Nobene možnosti preživetja pa žabe nimajo, ko se skozi dolino valijo tovornjaki, eno noč smo jih v pičlih dveh urah našteli 12 in takrat se povoženo počutimo tudi mi varuhi. Vendar le za kratek čas, saj se ob naslednji rešeni žabi ponovno spomnimo, da ne predemo žabje volne in ne delamo nekaj nesmiselnega. Vsaka žaba šteje!

Evolucijsko so bile žabe različno zaupljive do okolja, kjer so živele. Nekatere vrste so razvile svoje varnostne sisteme, na primer mimikrijo, posebno podobnost z neko drugo vrsto živali ali rastlino. Uporabljale so jo za zaščito pred plenilci, ki jih potem ne upajo napasti ali pa jih spregledajo. V Kongu živi krastača, ki si brez strahu deli življenjski prostor s svojim največjim sovražnikom, plenilskim gadom, saj je zelo podobna gadji glavi, za nameček pa se je naučila oponašati gadje glasove, ki jih spušča tako kot gad pred napadom. Sama je razvila popolno varnost in s svojo prisotnostjo je postala koristna tudi za prebivalce tega območja, saj jih opozarja na nevarnost, na prisotnost strupenega gada.

Popolnoma varni se počutijo tudi mladiči južnoameriške žabe, ki nosi ime po svojem prvem najditelju Darwinu, pravijo ji tudi bruhajoča žaba. Pri tej vrsti skrbi za mladiče samec, ki spravi jajčeca v posebno vrečo znotraj telesa, kjer se žabice razvijejo od jajčeca do odrasle žabe in šele takrat jih žabon izbljuva na plano. Paglavci naših žab nimajo take sreče, ko se izležejo iz jajčeca so prepuščeni sami sebi in zunanjim vplivom. Zaradi mraza, snega in burje, ki so nas te dni dosegli, so tudi žabe dobile očala. Pod ledom so se bosoglavci v zasluzeni vodi še bolj stisnili in združili v gruče, ker tako vzdržujejo temperaturo in le tako lahko preživijo. Držijo se načela eden za vse in vsi za enega.

Smo sredi pandemije koronavirusa in verjamem, da se v teh dnevih samoizolacije, ko smo dali žabico na vrata, ne bomo napihovali, ampak spoznali, kako pomembno je ravnovesje vsepovsod na planetu, v naravi, v naših življenjih in kako pomembno je neizkoriščevalsko upravljanje z naravnimi dobrinami. Ko boste na sprehodu metali žabice v vodo, se spomnite, da bomo lahko le skupaj, ljudje in živali in rastline in vode in gore in oblaki, v žabjem slogu prismučali na cilj.

 Sitka Tepeh, zagovornica narave