S prihodom svilogojstva so k nam prišle tudi murve in veliki nočni metulji-sviloprejke.

Svila, naravno vlakno živalskega izvora, ki je spodbudila svilogojstvo pri nas.

Poleg ovčjereje za volno je bilo v naših krajih doma tudi svilogojstvo.

Ko govorimo o naravnih vlaknih živalskega izvora, večinoma pomislimo na volno, ovce in ovčjerejo. Ko govorimo o rastlinah, ki so pomembne za pridelavo vlaken živalskega izvora pri nas, pa zelo redki pomislimo na drevesa, ki obrodijo sladke, bele, podolgovate, malinam podobne plodove, murve. To niso domorodne rastline. Izvirajo iz območja Azije in so, za namen pridelave svile na Evropskih tleh, prišle tudi do nas. Poleg bolj poznane murve, pa so v istem obdobju k nam gojitelji priselili tudi sviloprejke, nočne metulje.
Jamamaj je sviloprejka, imenovana tudi japonski prelec. Je največji nočni pavlinček pri nas s premerom do 15 cm čez krila. Njegova življenjska doba traja le tri dni, zato v naravi večkrat lahko naletimo le še na njegova velika krila.
Povezava med murvo in sviloprejko pa je v tem, da se gosenice sviloprejke, preden se zabubijo, prehranjujejo izključno s svežimi listi drevesa bele murve in to je prvotni razlog, zakaj drevesa murve rastejo tudi pri nas.

Vlakna svile pridobivamo iz kokonov, v katere se gosenica zabubi, preden se preobrazi v odraslega metulja. Star način pridobivanja svilenih niti poteka tako, da se kokon, v katerega je zavita buba, zavre v vroči vodi, da le ta zamre. Nato se vlakno od sredine kokona odvije. Vlakno sviloprejke je naravni protein, tako kot človeški lasje. Iz enega kokona se pridobi 300 do 900 m dolgo vlakno, za 1 kg prediva pa je potrebno pridobiti 2,5 do 4 kg suhih kokonov. Dva ali tri vlakna, posukana med seboj, spredemo v svileno nit.

Obdobje svilogojstva pri nas je trajalo od sredine 16. stoletja in do sredine 20. stoletja

V 15. stoletju so jajčeca in gosenice sviloprejk iz Azijskih dežel v Evropo pripeljali misijonarji. Semena murv in jajčeca sviloprejk so, skrita v bambusovih palicah, pretihotapili v Evropo. Izdelava svile, in vse kar je bilo z njo povezano, je bila tisočletja zelo strogo varovana skrivnost, izvoz murv in sviloprejk pa strogo prepovedan. Poleg visoke uporabne, estetske in cenovne vrednosti svile, je bila v Azijskih deželah tudi sveta tkanina, katere postopek pridobivanja je bil strogo varovan. Tako je prvi poizkus pridelave svile v Evropi propadel, saj so namesto semen murve zasadili kar jajčeca sviloprejke.
K nam je svilogojstvo počasi pričelo prihajati iz Italije, najprej na Goriško. Zaradi ugodne klime so najbolje uspevale na področju med Sočo in Vipavo. Največ nasadov je bilo zasajenih v 17. stoletju. Konec 17. stoletja in v začetku 18. stoletja pa je pri nas nastopila zlata doba svile, ko so, poleg pridelave prediva, začeli tudi s tkanjem blaga.
Svilarstvo je začelo zamirati s prihodom cenenih sintetičnih materialov, najbolj pa so usodno na pridelavo svile vplivale pri nas vojne. Med prvo svetovno vojno je bila večina nasadov murv posekanih in njihov les uporabljen za kurjavo. Po vojni se je svilogojstvo še nekoliko obudilo, vendar je tudi druga svetovna vojna močno posegla v samo vzrejo. Nekaj let po vojni se je še pridelovalo svilo. Tekstilna tovarna Svila Maribor je bila ena večjih tovarn v času SFR Jugoslavije, vendar je v obdobju velikega zapiranja tovarn v preteklih desetletjih tudi ona zaprla vrata in tako za nekaj časa  zaključila zgodbo pridelave ter proizvodnje svile pri nas.

Murve v naših krajih

Murve pri nas niso avtohtona vrsta dreves, vendar je, zaradi svoje vloge v življenjih naših prednikov in zelo ugodni klimi zanjo, še zelo prisotna v naših krajih. Ponekod ima vlogo osrednjega drevesa, velikokrat so zasajene ob samih hišah in le malokdo ve zakaj. V nekaterih vaseh so ob vsaki poroki zasadili drevo murve ob hišo mladoporočencev. Najprej je bilo svilogojstvo dejavnost bogatejših slojev in graščakov. Kasneje so se z gojenjem sviloprejk, in s tem pridobivanjem kokonov, začeli ukvarjati tudi manj premožni ter revnejši kmetje. Svilogojstvo je namreč v zlatem obdobju prinašalo stabilen prihodek in varnost v domačijo. Ker so sviloprejke vzrejali pretežno doma, je bilo za nočno hranjenje gosenic nujno, da so imeli sveže liste murv vedno pri roki. Zato so v ta namen imeli ob hiši zasajeno eno drevo. Ker je svilogojstvo k nam prineslo blaginjo za dobo skoraj celega stoletja, je tudi pri nas dobila murva pomembno mesto in so jo poimenovali »Božje drevo«. Za svilo se je pri nas uporabljalo tudi ime »žida« od koder izvira nam najbolj znana besedna zveza židana (svilena) marela. Sviloprejke pa so poimenovali kar »kavalirji«.

Svilogojstvo danes

Danes se vse bolj vračamo k uporabi naravnih vlaken. Tudi svila je ena izmed njih in želja po obuditvi svilogojstva pri nas se je že začela uresničevati. Svilogojstvo je bilo eno tistih načinov pridobivanja vlaken, za katero so morala premnoga življenja predčasno zaključiti svojo pot. Vendar se sedaj že na mnogih koncih sveta svilogojci, kjer svilarstvo nikoli ni zamrlo, ozirajo po bolj humanem načinu pridobivanja tega tako zelo željenega in kvalitetnega vlakna. Ker pa je vsako življenje dragoceno, sedaj vse več svilogojcev čaka, da se najprej iz kokona izvalijo metulji in šele nato gredo v proces obdelave ter razpredanja niti iz kokona. Želja po obuditvi svilogojstva se ponovno prebuja tudi pri nas. In naj bo misel, da bodo z novo dobo vsa življenja metuljev ohranjena, vodilo tega novega obdobja svilogojstva. Tako bo tudi naša svila imela dodatno vrednost humanosti.

Svila je izredno kvalitetno vlakno in nastopil je čas, ko pridobivanje le tega poteka z zavedanjem, da je vsako življenje dragoceno.

Žana Boltin