Skrb za oblačila in s tem njihova obnova, je bil način življenja naših prednikov. Tudi danes so lahko delno dotrajana, poškodovana ali premajhna oblačila odlična osnova za prenovo.

Obnavljanje, predelovanje in dodelava oblačil

Veliko desetletij je že minilo od takrat, ko so oblačila imela povsem drugačno vlogo v življenju ljudi. Redki med nami se še spomnimo, kako dragocen je bil vsak kos garderobe. Nihče se ni spraševal, ali je vredno vložiti delo ali sredstva v obnovo poškodovanih kosov. Obnavljanje oblačil je bil način življenja. Blago je bilo drago, saj je bila izdelava vsakega tekočega metra izredno počasna. Stroji so bili togi. Ker še ni bilo množične, degradirane, umetno pospešene proizvodnje surovin, je bila tudi sama priprava prediv za tkanine izredno počasna. Zato je novo blago dosegalo visoke cene.  

Mejniki za nakup novih oblačil so bili pomembni življenjski dogodki.

Redki so bili toliko premožni, da so si lahko na vsakih nekaj let priskrbeli nova oblačila. Običajno so mejnike za nova oblačila v življenju ljudi predstavljali pomembni dogodki. Za revnejši, kmečki razred, je bil nakup del obreda, velikokrat povezanega z dogodki v cerkvi, za obhajila, birme, poroke. To so bili veliki mejniki. Pretežno so bila šivana v domačem krogu  ali pa so jih izdelovali v obrtnih delavnicah izučeni krojači in šivilje. Bilo je svečano dejanje in dolgo se je varčevalo, da so si lahko priskrbeli novo oblačilo. Mnogim je to predstavljalo odrekanje od hrane, cela družina je tudi več let varčevala, da je lahko na novo oblekla enega člana.

Oblačila so delili na delovna in svečana, nedeljska oblačila.

Svečana  so bila mnogokrat predmet dedovanja. Prehajala so iz roda v rod. Ker so bila predpisana po pokrajinah in premoženjskem statusu, so eno in isto oblačilo uporabljali v treh in več generacijah. Vsakodnevna, delovna oblačila, ki so prenašala dnevne obremenitve, je bilo zaradi obrab potrebno neprenehoma obnavljati in krpati.

Oblačila so obnavljali na različne načine.

Prvi korak pri obnovi oblačil je bil, da so obrabljene in zbledele kose razparali in obrnili strani. Zunanjo stran so obrnili v notranjost. Notranja, ki ni bila izpostavljena vremenu in obrabi ter je bila zato dobro ohranjena, je postala zunanja stran. Oblačilo so ponovno sešili in dobilo je svež, prenovljen izgled. To so lahko delali zato, ker je bilo blago močno, trpežno in na obeh straneh enako kvalitetno obdelano. Obleke so predelovali, popravljali in krpali vse do takrat, ko je blago izgubilo toliko moči, da ga ni bilo več mogoče obnoviti. Takrat so oblačila dobila drug namen in so iz njih naredili krpe. Uporabili so jih tudi za krpanke, iz katerih so sešili razna pregrinjala in prte.

To je tudi eden glavnih razlogov, zakaj v nekaterih krajih ni oblačilne zapuščine. Zaradi prisotnosti revščine so bila vsa oblačila vedno do zadnjega uporabljena ter na koncu predelana v vreče in krpe. Tudi druga svetovna vojna je za seboj pustila posledice. Velika večina oblačil je bila uporabljena za povoje in za oskrbo ranjencev.

Načini ohranjanja oblačil so bili prisotni še v času naših starih staršev. V 80. letih 20. stoletja je bil odnos do obnove oblačil še zelo prisoten med starejšimi ljudmi, nato je v zadnjih desetletjih zamrl.

Z razvojem tekstilne industrije, željo po velikih dobičkih in nizkih cenah, se je popolnoma spremenil odnos do oblačil.

Industrija je dosegla svoj razcvet. Proizvodnja blaga se je zelo pocenila, tudi šivanje oblačil je postalo enostavnejše. Nastajale so tovarne šivanja serijskih oblačil, masivna pospešena proizvodnja je izdelavo izredno pocenila. Z nenehnim stremljenjem po znižanju stroškov izdelave, selitvijo proizvodnje v nerazvite dežele in posledično neprenehnim zalaganjem tržišča z novimi in novimi artikli, zlasti v zadnjem desetletju, so oblačila postala nesorazmerno lahko dostopna in izredno poceni. Prišli smo do točke, ko oblačila dejansko ne zdržijo niti enega meseca normalne uporabe in jih je že potrebno popravljati ali celo zavreči.

V 80. letih 20. stoletja, ko je bil razcvet tekstila na vrhuncu, je veljalo za sramotno, če je nekdo nosil popravljena, zakrpana oblačila. Danes, ko je kvaliteta tkaninam tako zelo upadla, pa se ponovno prebuja spomin o obnavljanju že obstoječih oblačil. Vrača se obdobje iskanja po omarah naših starih staršev ob spoznanju, da so oblačila, izpred 10, 15 let in več let, še izdelana iz kvalitetnih materialov, ki uspešno kljubujejo zobu časa.

Ponovno se vrača čas popravljanja, predelav, obnovitev, prirejanja in stara oblačila so odlična osnova za to.

Zato je ponovno prišel tudi čas predelav, dodelav, popravil tistih delov, ki so vseeno s časom popustila in jih je potrebno zamenjati. Tudi naša oblačila, ki so s časom postala premajhna, ali imajo kakšno poškodbo, kakšen madež, ki se ga nikakor ne da odstraniti, vsa ta oblačila so odlična osnova, da lahko iz dveh ali treh neuporabnih oblačil naredimo dve novi, z nekaj dodanega novega blaga, pa lahko v uporabi ohranimo vsa tri. Zato je prav, da se ohranja tudi kvalitetna proizvodnja novega blaga, kajti blago ni trajno in vsake toliko časa je potrebno kakšno oblačilo tudi zamenjati z novim.

Pot v smeri zmernega nakupa novih oblačil in hkrati skrbne obnove starih oblačil je pot, po kateri stopa vedno več ljudi. Je pot, ki ne bremeni okolja ter zbuja zdrav odnos do obnavljanja in ohranjanja naše celotne garderobe.

Žana Boltin