Letos štejemo v Sloveniji že 10 let od začetkov sistematičnih opazovanj in preučevanj volka v naravi, njegovega skrivnostnega načina življenja, ki vzbuja v nas spoštovanje, strah in občudovanje.

Ko hodim po travnikih, ki se po poletni suši ozelenjujejo, ko stopam po poteh sredi gozda, kjer brišejo stopinje odpadli listi dreves, ko začutim, da se poletje kljub visokim temperaturam za ta čas in zelenemu listju na krošnjah dreves počasi poslavlja, se veselim prihoda zime in v snegu iskanja živalskih sledov, še posebej tistih, ki jih puščajo volkovi.

Preteklost volkovom pri nas ni bila pisana na volčjo kožo, njegovo preživetje je postajalo vedno bolj odvisno od volje človeka, prvo izumrtje mu je pretilo že pred več kot sto leti, med svetovnima vojnama si je malo opomogel, zatem pa je sledilo sistematično iztrebljanje z denarnimi nagradami za vsakega mrtvega volka. V vsej tej grozi, pa so prav nekateri lovci začeli razmišljati drugače in najprej zaščitili volka s prepovedjo odstrela v snežniških in kočevskih gozdovih, leta 1993 pa po vsej državi. Ponovno si je vrsta številčno opomogla, vendar so se začele pojavljati stare težave – vedno bolj pogosti napadi volkov na drobnico. Začaran krog, ki ni prinesel rešitve, dokler se na Univerzi Ljubljana, Zavodu za gozdove Slovenije in društvu Dinaricum niso odločili, da bodo pomagali slovenskim volkovom. Začel se je projekt SloWolf, ki se je nadaljeval z nacionalnim monitoringom volkov, v katerega so bili vključeni po načelu »ljudske znanosti« tudi prostovoljci iz vse Slovenije. In prav te dni, ko sem se sprehajala po suhih travnikih Gabrka, sem se spomnila na moje prvo srečanje z volkom, pravzaprav samo z njegovim iztrebkom, a veselje je bilo takrat nepopisno. To je bil zame znak življenja, znak prisotnosti volka, ki se je tukaj počutil dovolj varno, da je označil to pot na svoj način. V mislih sem si predstavljala neslišen, enakomeren tek volka, ki sledi svojemu cilju in premaguje dolge razdalje v iskanju plena ali novih poznanstev ali pa samo patruljira na svojih mejah. Odločitev, da bolje spoznam življenje volka, me je pripeljala na poletno spremljanje populacije volkov na domačem terenu Brkinov in obrobja. Pridružila sem se »howlingu«, tridnevnemu izzivanju oglašanja volkov, ki ga organizira društvo Dinaricum, v sklopu državnega rednega spremljanja populacije volkov. Ko smo se odpravili na točke izzivanja, je bilo v nas polno napetosti in skritega pričakovanja, da se bodo volkovi odzvali. Tuljenje na prvih dveh točkah sem zaradi treme prepustila kolegicama v ekipi, na tretji sem zbrala vso sapo in z dolgimi tulečimi izdihi v vseh štirih smereh poskušala animirati volčje trope v okolici za odziv. Ni bilo treba dolgo čakati, da smo zaslišali tuleči odgovor, ki ga je od samega, čistega veselja hotelo preglasiti vedno glasnejše bitje srca znotraj mene in se ni umirilo do naslednjega tuljenja. Ta večer so se volkovi odzvali še enkrat, za potrditev in zato, da bodo vaški psi utihnili.

Letošnje spremljanje stanja je zaradi širjenja koronavirusa odpadlo in odpadle so tudi polemike o odstrelu volkov, ki so nas spremljale zadnja leta. Vsako obdobje, ko se ljudje ukvarjajo s svojimi težavami, je dobro za živali, užijejo vsaj malo miru in zatišja.

V to zgodbo o mirnem življenju pa spada tudi zgodba o Slavcu, mladem volčjem samcu iz tropa Slavnik. Poleti 2011 se je ujel v past in dobil za popotnico telemetrično ovratnico, ki je pošiljala podatke eno leto. Na začetku spremljanja je Slavc še živel v tropu, potem pa je svojo družino zapustil in se tako kot vsak volk podal na iskanje družice in novega teritorija. Prehodil je celotno Slovenijo in se preko Karavank spustil v Avstrijo, kjer se je najprej zadržal na Salzburškem, potem pa se odločil za pot naprej in se ustalil na drugi strani Alp ob Gardskem jezeru, v naravnem parku Lessinia. Prehodil je 1167km, preplezal 2600m visok snežni gorski prelaz, večrat prečkal avtoceste, dokler ni v parku srečal volkulje, ki je prišla iz zahodnih Alp in je prehodila vsaj tako dolgo pot kakor on. Usodo je volčji par vzel v svoje roke in ustanovil svoj trop, lahko bi rekli, živela sta »happily ever after« in vzgojila v naslednjih letih več  generacij volkov.

To je samo ena izmed zgodb, ki je nastala z desetletnim terenskim delom in v skupnem sodelovanju množice članov različnih vladnih in nevladnih organizacij za to, da bi vrnili dostojanstvo volkovom in vsem ostalim vrstam v naravi, saj je vsaka vrsta del celote življenja na našem planetu.

Sitka Tepeh, zagovornica narave

fotografija volka: Miha Krofel