Zgodba o lokalnem šerifu

Naravni parki, rezervati, posebna varstvena območja so deli pokrajine, kjer ima prvo besedo narava.

Pred daljnimi stoletji so naravi podelili besedo popotniki, prvi naravoslovci, ki so podrobno in sistematično zapisovali značilnosti pokrajin ter se čudili prizorom narave. Opisovanja posebnih naravnih pojavov se je pri nas lotil v 17. stoletju baron Janez Vajkard Valvasor. Podolgem in počez je prehodil ozemlje svoje domovine, takratne Kranjske dežele, doživetja pa zapisal in kartografsko dokumentiral v štirih knjigah Slave vojvodine Kranjske. Čudil se je kraškim pojavom in jih poimenoval naravne redkosti, najbolj ga je očaralo presihanje Cerkniškega jezera, omenil pa je tudi Škocjanske jame in reko Reko, ki se kot jezdec ali nestanoviten zemeljski plazilec pomika po skalovju, nato pa kot miš ali skrivni potapljač izgine v pečini in se ponovno pojavi na drugi strani hriba. Znani pruski geograf Alexander von Humbolt pa je na začetku 19. stoletja prvi uporabil izraz naravni spomenik.

Začetek naravovarstva povezujemo v Evropi z narodnostnim prebujanjem in zavedanjem povezanosti človeka z naravo. Natanko pred sto leti je izdal Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov Muzejskega društva za Slovenijo prvi slovenski program varstva narave, poimenovan Spomenica. Zapisali so naslednje:

"Skoraj vse kulturne države so uvidele potrebo ohranitve prirodnih spomenikov in so v ta namen ustanovile same ali pomagale ustanoviti z večjimi denarnimi prispevki ali z odstopom zemljiških kompleksov prirodovarstvene parke (rezervate, Naturschutzparke), kjer uživa vse živalstvo in rastlinstvo popolno varstvo." 

Zahtevali so ustanovitev alpskih, sredogorskih in barskih varstvenih parkov, z zakonom prepoved uničevanja redkih in za naše kraje tipičnih ter znanstveno znamenitih živali in rastlin, nadzor nad vstopom v podzemne jame in želeli so zainteresirati širšo javnost za varstvo prirode. Iz teh načrtov so z vztrajnim in sistematičnim delom posameznikov in skupin naravovarstvenikov zrasli vsi zakoni o varstvu in ohranjanju narave, prvi zaposleni naravovarstveniki in kar je najpomembneje, vsa zavarovana območja naravnih parkov Slovenije s Triglavskim narodnim parkom na čelu. In zakaj je potrebnih toliko besed o naravovarstvu in ne o naravi sami? Ker ohranjena narava, ki jo uživamo v Sloveniji ni samoumevna in ker imamo naravovarstvo v krvi.

Zdaj pa k zgodbi o lokalnem šerifu. Če živiš na območju parka, v zavarovanem ali vplivnem območju, se slej ko prej srečaš z naravovarstvom, saj pritegnejo lepote ohranjene narave tudi tiste, ki bi jih radi izkoristili za svojo korist. Vendar prinaša življenje v zaščitenih območjih izziv in priložnost tudi vsakemu, ki želi živeti z naravo. V Regijskem parku Škocjanske jame imamo prebivalci tega biosfernega območja tudi posebno možnost, da aktivno sodelujemo v različnih odborih, od varstva kulturne in naravne dediščine do podjetništva in turizma. In ker smo želeli bolje spoznati netopirje, ki letajo nad našimi glavami vsak večer, smo se v okviru monitoringov Centra za kartografijo favne in flore pridružili rednim opazovanjem netopirjev. Opazovanja so potekala v strogem zavarovanem območju, ob vhodih v jame in ob reki Reki. Prvi večer smo si ogledali teren, drugi večer pa že postavili mreže in nadebudno čakali »na ulov«. Med čakanjem smo izkoristili priložnost in postavili našemu vodji milijon vprašanj o netopirjih. Pol ure po sončnem zahodu so se začele mreže polniti. Hitro smo se priučili rokovanja z njimi, verjetno zato, ker je ob vsej mehkosti njihovih kožuhov, strah pred njimi kmalu splahnel. Vsak netopir je moral počakati v bombažni vreči, da smo ga izmerili, stehtali in v zahvalo za pomoč pri raziskovalnem delu odstranili vse parazite. Proti polnoči pride na vrsto zelo glasen netopir, ki je imel na obrazu polno brazgotin. Kljub temu da ni bil več tako mlad, njegova starost je bila ocenjena na 30 let, se je z vsemi močmi upiral merjenju. Da je identifikacija vrste točna, pa je bilo treba pregledati še zobe. Ko je netopir odprl usta, se je med zobmi pokazala luknja, manjkal mu je namreč en zob kočnik. Ob tej častitljivi starosti in ob vseh znakih burnega in divjega življenja smo določili vrsto in netopirja poimenovali »lokalni šerif«.

Monitoringi so se nadaljevali in v petih letih smo skupaj s strokovnjaki odkrili veliko novih zanimivosti iz življenja netopirjev na tem območju, predvsem pa se je med nami, udeleženci popisovanj, spletlo netopirniško prijateljstvo, ki nas v poletnih večerih pokliče k reki Reki. Ob pogledu na leteče netopirje, se v naše misli prikrade vprašanje: »A je to naš lokalni šerif, ki dela red po gozdovih in skrbi za ravnovesje v naravi, mu je bila zima naklonjena, a še ima kaj zob, da si bo lahko privoščil kakšnega hrošča s trdim oklepom?«

Naravni parki so izjemnega pomena za ohranjanje biodiverzitete, ki je osnova življenja na tem planetu in bodo postali, seveda zraven zmanjševanja potrošnje, ključni dejavniki pri reševanju podnebne krize. Potrebujemo samonikle rastline, potrebujemo avtohtone živali, potrebujemo zaščitena območja, ki so povezana med sabo, da lahko živalske in rastlinske vrste prehajajo same in se selijo čez kulturno krajino ter tako bogatijo svoja in naša življenja!

 

Sitka Tepeh, zagovornica narave  

 

 

objavljeno: 28. 03. 2020

Twitter Facebook